Utrinki konference Mladost (je) ni norost – Osvetljujemo travmo

Anica Mikuš Kos, dr. med.,  spec. pediater, spec. psihiater
Travmatska doživetja mladih in viri  pomoči

Predavateljica je osvetlila problematiko travmatskih doživetij mladih ter vire pomoči. Izpostavila je, da sodobna družba zaradi visokih pričakovanj in stigmatizacije pogosto vodi v povečano število diagnoz duševnih motenj, pri čemer pa medicinski model pogosto ni dovolj. Le manjši odstotek ljudi koristi strokovno pomoč, metode so omejeno učinkovite, individualnost in različnost pa pogosto nista priznani. Kot pomemben korak naprej je poudarila pristop social prescribing (socialno predpisovanje), kjer se ljudem poleg medicinske obravnave predpiše vključitev v aktivnosti ali skupnosti, ki spodbujajo občutek pripadnosti in smiselnosti. Dr. Mikuš Kos je opozorila tudi na pomen naravnih virov pomoči, kot so podporne skupnosti, pozitiven vpliv okolja, religija, ideologija in šola. Naloga strokovnjakov in delavcev, ki delajo z mladimi, je, da aktivno spodbujajo in krepijo te varovalne dejavnike ter mladim omogočijo dostop do podpore, ki temelji na odnosih, izkušnjah in skupnosti.

Travma je namreč normalen odziv na nenormalne dogodke, ključ pri obravnavi pa je usmerjenost na trpljenje posameznika in ne zgolj na simptome. Kljub izzivom moderne družbe, ki pogosto zanemarja skupnost in ustvarja nefunkcionalne institucije, dr. Mikuš Kos ostaja prepričana, da je verjeti v svetlo prihodnost nujno za premagovanje težav.

Suzana Krstić
Alphabet of trauma

Na predavanju je predavateljica najprej predstavila pojem travme in delila osebno zgodbo prijatelja, povezano z obravnavano temo. Udeleženci so se nato razdelili v skupine, ki so prejele listke s črkami abecede, predstavljajočimi pojme povezane s travmo. Vsaka skupina je glasno prebrala pojem in njegovo razlago ter se razporedila okoli prostovoljke, ki je simbolizirala mlado osebo. Predavateljica je brala dogodke iz življenja mlade osebe, udeleženci pa so se razporejali glede na relevantnost svojega pojma. Na koncu je predavanje zaključila s poudarkom na pomenu zaupanja med mladostniki in mladinskimi delavci.

Špela Peterlin – Nayeli
Slišim, vidim in čutim tvojo stisko – Kako z empatijo in telesnimi tehnikami podpreti mlade ob razkritju travme

Izvajalka nas je sočutno popeljala skozi delavnico v kateri smo se skupinsko in individualno spraševali, kako podpreti mlade v trenutkih, ko nam razkrivajo travmo. Pod vprašaj smo postavile, kako nas lahko ob tem podprejo telesne tehnike in kaj nam lahko da že sama sprememba telesne drže, kje so meje naše odgovornosti in zmožnosti ter kako otroku ali mladostniki dati vedeti »Sprejemam te, kljub temu da mi tvoje vedenje mogoče ni okej.«

Dr. Simona Prosen
Prepoznavanje posledic travmatskih izkušenj pri otrocih in mladostnikih

Delavnica je bila zasnovana zelo inkluzivno in tako tudi od vseh prisotnih skozi celoten potek le – te zahtevala aktivno sodelovanje. Začeli smo z umirjanjem in raztezanjem. V nadaljevanju je bila na vrsti predpriprava na glavni del delavnice, ki je vključevala sprehajanje po prostoru in opazovanje ter bežno spoznavanje vseh prisotnih, zatem pa smo se pomikali po navidezni črti, z namenom, da si ustvarimo približno predstavo, kdo vse je sodeloval na delavnici. Govorili smo o tem, koliko temo travme že poznamo, kakšne so naše izkušnje z delom s posamezniki, ki so doživeli travmatske izkušnje in tudi s koliko starimi posamezniki delamo. V osrednjem delu delavnice smo vsi dobili tri liste različnih barv, vsaka barva pa je imela svoj pomen. Na enega smo zapisali travmatsko izkušnjo kateregakoli uporabnika, s katerim smo v preteklosti imeli stik. Čustva, ki jih je uporabnik izražal po travmatskem dogodku, smo zapisali na drugi list. Tretji list je bil namenjen opisu vedenja uporabnika. Nato smo vsi prisotni delili zapisano in na koncu prišli do zaključka, da ni sam travmatski dogodek tisti, ki je prvi na vrsti pri prepoznavanju in odkrivanju travmatskih izkušenj  uporabnikov. Sprva opazimo vedenje in čustva, šele na koncu lahko s pomočjo opazovanja obeh pridemo do spoznanja, da je uporabnik doživel travmatsko izkušnjo. Zadnji del delavnice je bil namenjen mislim, diskusiji in deljenju občutkov, ki smo jih v trenutku doživljali.

Mag. Sonja Čandek
Sočutje

Na delavnici smo raziskovali pojem sočutja, se pogovarjali o razlikah med sočutjem in empatijo ter delili svoje poglede na omenjene definicije. Sledile so praktične vaje, med katerimi je bila ena izmed njih vaja lociranja čustev v telesu. Pri tej vaji smo na papirju narisali človeško telo in označili, kje v telesu občutimo različna čustva ter kje bi občutili sočutje. V naslednjih vajah smo sodelovali v parih. Pri prvi vaji je bilo ključno pravilo, da si vzamemo 6 sekund, preden se odzovemo na povedano iz strani našega partnerja.  Zadnja vaja je bila, da smo si v parih delili svojo življenjsko zgodbo – vsak je govoril 5 minut, medtem ko je drugi le poslušal, brez izražanja čustev, telesnih znakov ali mimike. Delavnica je bila zelo zanimiva, saj so se udeleženci aktivno vklopili in sodelovali v vseh vajah. Pridobili smo dragocena spoznanja o pomenu sočutja, poslušanja in medsebojnega razumevanja, kar nam bo koristilo v vsakdanjem življenju in delu.

Arpad Barnai
Knowledge, sensitivity and empowerment in trauma-informed youth work

Delavnica se je osredotočila na razumevanje stresa kot naravne priprave na prihajajoče izzive. Udeleženci smo raziskovali, kako isti dogodek lahko različni ljudje doživljajo drugače, odvisno od njihove pretekle izkušnje in pripravljenosti (npr. gasilec v požaru v primerjavi s civilistom). Raziskovali smo, kako posamezniki različno doživljajo stresne dogodke glede na njihove življenjske izkušnje, socialno podporo in pripravljenost na soočanje z izzivi. Poseben poudarek je bil na razumevanju zaščitnih dejavnikov pri mladih, kot so varni odnosi, socialna mreža in podpora strokovnih delavcev.

Nils Vandenbroucke
Stress, Trauma and the Window of Tolerance: Applying Trauma-Informed Methods in Youth Care

Izvajalec je vodil delavnico, kjer smo obravnavali teme stresa, travme in psihološke prve pomoči. Delavnico smo osmišljali s pomočjo nevroznanstvenega modela, imenovanega okno tolerance, ki opredeljuje optimalno raven stimulacije, ki še ne ovira našega delovanja. Skupaj smo ugotavljali pomen večjega in manjšega okna tolerance ter ga poskušali aplicirati v našem vsakdanjem življenju pri obvladovanju stresnih in travmatičnih situacij. Tekom delavnice smo odkrili, da je pri »žongliranju« več različnih stresnih nalog in situacij pomembno, da si jih poenostavimo in poskušamo predvideti njihov potek. Prav tako smo s pomočjo razumevanja travmatičnih izkušenj razmišljali, kako nekomu najbolje ponuditi psihološko prvo pomoč. Pri tem smo izpostavili, da osebi zagotovimo varnost, jo pomirimo, omogočimo občutek kontrole, vzpostavimo povezanost in poudarjamo pomen spremembe perspektive v prihodnosti. Tekom nudenja psihološke prve pomoči neki osebi pa lahko tudi preverjamo njeno okno tolerance – ali je pripravljena na ta pogovor, kakšno obliko pomoči najbolj potrebuje v tem trenutku? Delavnico smo zapustili podkrepljeni s strategijami, kako nekomu olajšati stresne in travmatične dogodke.

Dr. Mija Marija Klemenčič Rozman
(P)ostanki pri srečanjih s travmo

Predavateljica nas je na sobotno jutro konference popeljala po (p)ostankih pri srečanjih s travmo. Vsebino predavanja nam je v začetku približala z zgodbo o Petri in mladinski delavki v mladinskem centru, ki se znajde na točki, ko ne zna več naprej in ne njej, ne Petri nihče ne ponudi pomoči. Od tu nas vodi po več postankih in nam postavlja ogledalo, hkrati pa ramo, ob tem ko se sprašujemo kaj so naša prepričanja glede lastne odgovornosti in meja pri pomoči mladostniku s travmo. Kot pove sama »potrebujemo postanke, sicer bodo ostali ostanki, ki bodo zahtevali svoj angažma.«

Skupinska žetev zgodb
Kakšne sadove v svet mladega prinaša mladinsko delo? Kako se s travmami mladih sooča strokovnjak, ki dela z njimi?

V drugem delu sobotnega dne, smo se spoznali z metodo skupinske žetve zgodb. Razdelili smo se v skupine, določili fokuse poslušanja in poslušali dve zgodbi. Prvi je svojo zgodbo delil Marko Pavlovič, direktor MC Zagorje, ki je delil svojo izkušnjo kot mladinski delavec, ki se je srečeval z mladimi s travmo, s čim vse se je soočal in kaj vse je na svoji poti dosegel. Nato je zgodbo delil Marcel Grasselli, dolgoletni obiskovalec Četrtnega mladinskega centra Bežigrad (Javni zavod Mladi zmaji). Marcel je delil svojo osebno zgodbo ter vpliv mladinskega centra na njegovo življenje, pomembnost oseb in dogajanja za podporo. Nato je sledilo poročanje skupin, ki so poslušale različne fokuse, in zaključek.

Mateja Škorc
Varno povezani – kako ostati v stiku, tudi ko nam je težko

Izvajalka nas je s tehnikami ekspresivne umetnostne terapije popeljala na pot spoznavanja lastnega avtonomnega živčnega sistema in samoregulacije. Iz lastnih izkušenj smo najprej poiskali dogodek, ob katerem se nismo počutili regulirano, nato pa smo se s pomočjo dihalnih vaj in tehnike EMDR raziskovali stanje, ko se počutimo varno in povezano s seboj. Obe verziji smo z različnimi ustvarjalnimi tehnikami poustvarili in ustvarili izdelka, ki odsevata naše regulirano in manj regulirano stanje. Ob tem smo v intimnem okolju krepili svojo veščino samoregulacije, ki nas bo podprla ob delu z mladostniki.

Nataša Hauzer in Nika Meško (Društvo CPM)
Moč izbire

Na delavnici  smo se osredotočili na krepitev občutka, da imamo moč, da vplivamo na naše delovanje. Tekom delavnice smo si pogosto delili znanja in izkušnje, ki nas vodijo in podpirajo pri našem strokovnem delovanju. Pogovorili smo se tudi o podpori širšega sistema okoli nas in njegovega vpliva na naše delovanje. Zaradi te izmenjave smo prisluhnili različnim ljudem z različnimi izkušnjami in ugotavljali podobnosti in razlike v našem delovanju. Spoznali smo se s Glasserjevo “teorijo izbire”, ki zagovarja, da je naše vedenje celostno, sestavljeno iz štirih komponent: delovanja, mišljenja, čustev in telesa. Tako smo neko osebno stresno ali travmatično izkušnjo razdelili na te štiri komponente in poskušali ugotoviti, kaj bi se zgodilo, če bi spremenili zgolj eno komponento našega doživljanja te situacije. Hitro smo ugotovili, da bi se spremenile še preostale komponente. Tako smo prišli do spoznanja, kako si lahko s pomočjo omenjene teorije olajšamo načrtovanje ciljev v prihodnosti. Za konec smo še razmišljali, kako lahko bolje poskrbimo zase in kako lahko to tudi izvedemo.

Dr. Boštjan Čampa
Orodja samoregulacije pri delu z zahtevnejšimi uporabniki

Delavnico je izvajalec začel z orientacijo v prostoru in umirjanjem živčnega sistema. Zatem nam je predstavil nekaj ključnih pojmov kot so SIVA model, pendulacija, titracija, razliko med orientacijo na nevarnost in raziskovalno orientacijo ter sekundarno in posredno travmo. Veliko časa smo namenili tudi diskusiji o pomenu obnašanja telesa, izvedenih je bilo tudi nekaj kratkih vaj s posameznimi udeleženci z namenom odgovarjanja na vmesne pomisleke ter vprašanja. V eni povedi bi spoznanja na osrednjem delu delavnice strnili takole: »Pri delu z uporabniki je pomembno opazovati ROKE – te govorijo svoje«.

Arpad Barnai
Keeping your head above the water… and breathe

Delavnica je izpostavila pomen skrbi zase pri strokovnjakih, ki delajo z mladimi, saj lahko dolgotrajna izpostavljenost stresu vodi v izgorelost. Skozi metaforo (“najprej nadeni masko sebi, nato otroku”) smo razmišljali o tem, kako je skrb za lastno dobrobit predpogoj za učinkovito delo z mladimi. Predstavljena je bila tehnika “regulacija → razmislek → ukrepanje,” ki omogoča strokovnjakom, da se najprej čustveno stabilizirajo, preden se odzovejo v zahtevnih situacijah. Posebno dragocen je bil pogovor o tem, kako pomembno je samorefleksivno delo, da lahko ostanemo profesionalno stabilni in čustveno odzivni pri delu z mladimi.

Suzana Krstić
Shame does not grow where love grows – transgenerational trauma in youth work

Na delavnici smo najprej spregovorili o generacijski travmi, nato pa izvajali vaje, kjer smo skozi vizualizacijo vzpostavili stik z izbranim prednikom. V skupinskem krogu smo prižigali svečke v njihov spomin ter, če smo želeli, delili njihove zgodbe in naša spoznanja. Na koncu smo se osredotočili nase, izrazili hvaležnost prednikom in se zavedali, da njihova travma ni naša. Delavnica je bila čustvena in poučna, s pridobljenim znanjem, praktičnimi izkušnjami in globljim razumevanjem sebe.