Po prigrizku smo na pogovor povabili mlado osebo Manjo Pivk, mladinsko delavko Mladih zmajev Majo Mojškerc Gašperšič, Eriko Horvat, zaposleno na Centru za socialno delo, Marka Kerovca, šolskega svetovalnega delavca na OŠ Frana Kocbeka in Ivono Kruljac, psihiatrinjo za otroke in mladostnike na Psihiatrični kliniki Ljubljana.
Pogovori so potekali tako, da so se udeleženci prisedli v skupino posameznih gostov in se po določenem časovnem okviru lahko tudi presedli k drugim gostom ter jih spraševali oziroma se z njimi pogovarjali o praktičnih izkušnjah s področja dela in z njihove perspektive.
Pri Manji je pogovor tekel o odnosu med mladimi in mladinskimi delavci. Govorili so o tem, kako je mladinski delavec odrasla oseba, ampak ne starš in kako mu posledično mladi povedo in zaupajo dokaj hitro. Manja je izpostavila, kako mladinski delavci ohranjajo varen prostor za mlade in jim kljub temu dajejo svobodo. Pa še nekaj malega o tem, kako mlade privabiti na mladinske izmenjave in kako izmenjave lahko spremenijo življenje mladim. Govorili pa so tudi o tem, na kakšen način je Manja aktivno vključena pri Mladih zmajih – sodeluje pri mladinskih izmenjavah in v digitalnem mladinskem centru Digi MC.
Maja je razložila specifike mobilnih mladinskih centrov Mladih zmajev – avtobusov. Ena izmed njih je, da so skupine mladih zelo raznolike in je pretok mladih velik in obisk (zaradi menjavanja lokacij) nestalen. To so večinoma mladi, ki so na nek način v prostem času “prepuščeni ulici” in je to zanje edina možnost bolj organiziranih aktivnosti izven šole. Čas in dejavnosti v mobilnih mladinskih centrih mladi organizirajo sami (seveda s podporo mladinskih delavcev), in sicer predvsem po principu, da starejši izvedejo delavnice/aktivnosti za mlajše. Izziv delovanja mobilnih enot je bil, da jih je na začetku skupnost težje sprejela – predvsem starejši so bili skeptični. Zdaj sta avtobusa res priljubljena in mladi, ki prihajajo, zanju “lepo skrbijo”.
Odprli so tudi temo o tem, da nekatere inštitucije (CSD, šole,…) nimajo informacij o obstoju takšne oblike mladinskega centra/dela ter da je to možnost vključevanja predvsem ranljivih mladih.
Erika je z gosti delila izkušnje dela z uporabniki, s katerimi se srečuje pri svojem delu. Govorili so o ranljivosti, ki jo prinašajo uporabniki, ko prihajajo po pomoč na CSD, hkrati pa skrbi za lastno poklicno higieno zaposlenih. Erika je delila svojo izkušnjo, kako jo predhodno delo v mladinskem sektorju podpira pri tem, da lahko pri delu z mladimi, s katerimi se srečuje, odpira nove možnosti, hkrati pa tudi izpostavila pomembnost odnosov, ki se vzpostavljajo pri delu in ki so pomemben element za iskanje dobrih rešitev za uporabnike.
Pogovor so zaključili s tem, da je pomembno tudi pri tovrstnem delu zavedanje lastnih podpornih mehanizmov in človečnosti.
Marko vidi največje izzive pri vzpostavljanju stika z mladimi v iskanju ravnotežja med lahkotnostjo/sproščenostjo in strogostjo. Na eni strani je tam, da drži varen prostor, strukturo, postavlja meje, po drugi strani pa soustvarja odnose z mladimi, kjer pride v ospredje sproščenost, dostopnost.
Izhajal je tako iz izkušenj med prejšnjo zaposlitvijo v vzgojnem zavodu, kot iz izkušenj trenutne zaposlitve na mestu svetovalnega delavca v OŠ. Poudaril je razliko v pristopu – v šoli je več pravil in posledično manjša fleksibilnost pri delu z mladimi. Mladi se manj vključujejo v proces, manj soustvarjajo in bolj sledijo. V vzgojnem zavodu pa je bil lahko pri svojem delu bolj fleksibilen, lažje je vzpostavljal kontakt in lažje je motiviral mlade k aktivni vključenosti v proces.
Kot je Ivona na koncu pogovora sama povzela, je bil pogovor pri njej pravi mali »Schnellkurs pedopsihiatrije«. Kot je bilo omenjeno že tekom predavanj, je bilo tudi v tem delu izpostavljeno, da morajo mladi, odrasli in tudi strokovnjaki, pogosto »zdržati« – s težkimi občutki (mladih), z zavedanjem in negotovostjo ob tem, da se mladi soočajo na primer tudi s suicidalnimi mislimi (kar je eden najpogostejših razlogov srednješolcev, da pridejo po pomoč na Psihiatrično kliniko).
Povedala je, da zaznavajo približno trikratno povečanje sprejemov mladih po epidemiji COVID-19 v primerjavi z letom pred pojavom epidemije. Najpomembnejšo vlogo pri tem, ali si mladi opomorejo ali ne, vidi v njihovi (ne)pripravljenosti oziroma (ne)zmožnosti za spremembo ter v tem, da jim namesto nezdrave regulacije čustev (na primer s samopoškodbenim vedenjem) ponudimo zdrave nadomestke in jih podpremo z intenzivno terapevtsko obravnavo, z delom z družino, medikamentozno terapijo in podobno, torej da jih podpremo na več nivojih.