Utrinki mednarodne konference Mladost (je) ni norost – v odnosih smo ljudje

V četrtek, 1.12.2022, smo Mladi zmaji v soorganizaciji z Nacionalno agencijo MOVIT – Zavodom za razvoj mobilnosti mladih izvedli že četrto mednarodno konferenco na temo duševnega zdravja mladih. Tokrat so bili rdeča nit konference odnosi, s poudarkom na vzpostavljanju in ohranjanju kontakta z mladimi. V nadaljevanju delimo z vami nekaj utrinkov.

Tilen Hočevar iz Centra pomoči pri prekomerni rabi interneta Logout je tekom predavanja osvetlil specifike vzpostavljanja ter ohranjanja stika in odnosa z mladostniki v digitalnem svetu ter skozi teorijo in na praktičnih primerih prikazal nevarnosti sodobne tehnologije. Nekatere izmed njih so: odmevne komore, spletno nasilje, pomankanje pravil in ustrezne moderacije, utrjevanje predsodkov/prepričanj, razvoj prekomerne rabe spleta, lahko so skrivoma tržno usmerjene.

Poudaril je pomembnost ohranjanja in vračanja izginjajočih elementov analognega sveta ter predvsem uravnoteženje razmerja med “resničnim” in “virtualnim”. Prikazal je, kako lahko mladostnik v virtualnem svetu deluje samozavesten, v resničnem svetu pa morda ne upa niti vzpostaviti očesnega kontakta. Pri tem lahko vidimo dve plati virtualnega sveta – mladostnik lahko v digitalnem svetu zelo dobro skrije svoje ranljivosti, hkrati pa je lahko digitalni medij v tem in podobnih primerih morda edini most med mladostnikom in strokovnjakom.

Doc. dr. Tjaša Stepišnik Perdih, predavateljica na FUDŠ in predstojnica oddelka za psihosocialno pomoč in svetovanje, nam je preko polivagalne teorije približala koncept odzivanja mladostnikov na zunanje (stresne) dejavnike, na starše in druge odrasle, vlogo simpatičnega in parasimpatičnega (ventralni in dorzalni del) živčnega sistema pri tem ter nas s slikovitim prikazom in praktičnimi primeri popeljala čez hierarhijo telesnih odzivov, od evolucijsko najnovejše “socialne angažiranosti”, kjer se še počutimo varni, preko stanja “beg” in “boj” do končne, zadnje in evolucijsko najstarejše obrambne linije “zamrznitve” oziroma kolapsa. Predstavila nam je tudi vagus – glavni živec parasimpatičnega živčnega sistema, ki uravnava delovanje skoraj vseh notranjih organov in je glavni signalizator stanja v telesu ter povedala, da je skoraj 90% informacij, ki jih prevaja iz črevesja v možgane, senzorično, iz česar sledi, da je veliko bolj učinkovito, če umirjamo telesno kot kognitivno.

Našo nevrocepcijo (percepcijo nevarnosti) pa lahko travmatičen dogodek spremeni tako, da zaznavamo nekatere okoliščine kot ogrožajoče, tudi ko to niso, kar lahko vodi v težke duševne stiske in motnje.

Dr. Simon Brezovar, doktor psihologije in klinični psiholog, ki deluje na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana in kot visokošolski učitelj na Univerzi na Primorskem, nam je delovanje mladostniških možganov predstavil skozi očala nevroznanstvenikov. Nekaj pomembnih poudarkov o mladostništvu, ki so lahko »krivi« za težave mladostnikov:

• različno hiter razvoj delov frontalnega režnja možganov v dobi mladostništva pomembno vpliva na to, da so mladostniki kognitivno precej zreli, ob hkratni šibki kognitivni kontroli,
• v področju striatuma se dogaja največji porast dopaminskih receptorjev v zgodnjem mladostništvu (nato upad), kar vodi v povečano tveganje za rizična vedenja (iskanje vzburjenja, stimulacije),
• naloga prefrontalnega režnja je sprožanje telesnih odzivov v tveganih situacijah (avtonomni živčni sistem), pri mladostnikih so takšni odzivi šibki, posledično v situacijah s tveganjem mladostnik počasneje doseže napredek,
• številne raziskave kažejo, da prostornina amigdale v obdobju mladostništva pomembno poraste, ima veliko receptorjev za spolne hormone in je hitreje odzivna.

V nadaljevanje, na izkustveni del konference, so nas spremljale njegova misel, da je čas mladostništva obdobje tektonskih premikov v možganih in da je pomemben del tega obdobja, da odrasli ostanemo prisotni z mladimi ter besede: »Odrasli, zdržite!«

Preden smo začeli z izkustvenim delom smo se okrepčali s kosilom, sprostili z glasbo Brothers of d’light, spoznali mlade ustvarjalce dobrih praks, se podružili ter tkali nove vezi.

Špela Adam, ki deluje v zasebni psihoterapevtski praksi, je pripravila delavnico »Otroške igre kot terapevtski pripomoček«, ki je potekala v zelo prijetnem in povezovalnem vzdušju, kjer je sodelovanje v igrah, kot sama pravi, vedno prosta izbira, saj: “Igra je samo igra, hkrati pa ni samo igra”, in lahko pride skozi igre na plano ogromno globljih vsebin in zgodb. Na delavnici so se udeleženke igrale 11 različnih iger, izmed vseh pa je po svoji dinamiki najbolj izstopala igra “Sol in poper”. Pri igri so se zelo veliko smejale in zabavale, individualno pa so se občutile tudi manjše frustracije, ki so jih po igri na kratko naslovile. Iz prvoosebne izkušnje pa so udeleženke uspele videti, v kako kratkem času se lahko skozi igro kot popolnoma nova skupina povežejo in kako sproščujoč, umetniški in razigran je lahko vpliv iger.

Brian de Lord, trener in svetovalec v evropskem prostoru, je tekom delavnice »Vulnerability as a driver of social change« udeležence preko teoretičnih izhodišč in praktičnih vaj popeljal po njihovem lastnem razumevanju ranljivosti in možnostih implementacije ranljivosti v delo z mladimi ter na njihova delovna področja. Poudaril je, da ne moremo imeti osebnih odnosov, če vanje ne vstopamo z ranljivostjo. Še posebej pomemben pa je aspekt deljenja ranljivosti za najbolj ranljive skupine mladih. Skupaj z udeleženci so odkrivali, zakaj nam je težko biti ranljiv ter da, paradoksalno, od mladih kar pričakujemo, da so ranljivi. Ugotavljali so, da je biti ranljiv težko, ker se ob tem počutimo nemočne, a hkrati nas ravno deljenje ranljivosti navda z močjo.

Lepa misel udeleženke delavnice: »Vulnerability comes from the place of love.”

Mag. Karin Bojc, psihosocialna svetovalka Mladih zmajev in Mreže MC MOL, je tekom izkustvene delavnice »Nasilje navznoter in navzven« udeleženke popeljala od občutkov, ki jih nasilna situacija vzbuja v osebah, ki so žrtve nasilja, opazovalci ali strokovnjaki, do občutkov, ki so prisotni v povzročitelju nasilja in sprožajo nasilno vedenje. Ugotavljale so, kaj v nasilnih situacijah potrebujejo žrtve in kaj strokovni delavci, da lahko bolje posredujejo ter da je pomembno, da strokovni delavci poskrbijo zase, da lahko ostanejo (p)odporni. Z ugotavljanjem vzrokov in povezav med nasiljem, obrnjenim navznoter in navzven, so udeleženke spoznavale, da lahko enake travmatične izkušnje vodijo do nasilja do sebe ali do nasilja do drugih, kar je vodilo v pogovor o razumevanju obeh plati nasilja ter različnih pogledih na osebe, ki so nasilne do drugih oziroma do sebe. Zadnji del delavnice pa je bil namenjen reševanju primerov konkretnih nasilnih situacij in primernemu ukrepanju.

Dr. Aleksandra Schuller, ki deluje v zasebni terapevtski praksi ter pedagoško na visokošolskih ustanovah v Sloveniji in tujini, je v prvem delu delavnice »Podpora in pomoč z umetnostnimi izraznimi sredstvi« predstavila področja umetnostnih terapij, ki ga sestavlja pet modalitet: likovna in plesno-gibalna psihoterapija, glasbena, dramska in integrativna/intermodalna oblika umetnostne terapije. Pri umetnostni terapiji je glavni fokus na ustvarjalnem procesu in kako nam le-ta pomaga izraziti naše notranje misli, občutke in zaznave, zato so v drugem delu sledile ustvarjalne naloge, kjer so udeleženci najprej likovno ustvarjali ter nato doživeto ubesedili v krajšo pesem. V zaključnem delu delavnice pa so se udeleženci odločili, ali so želeli biti »zvočilec« ali »gibalec« in so se tako razdelili na posameznike, ki so ustvarjali zvoke z različnimi inštrumenti in tiste, ki so se ob zvokih gibali. Pri tem so izhajali iz njihove lastne izkušnje prvega dela delavnice, hkrati pa so se uglasili drug z drugim in tako ustvarili novo skupinsko izkušnjo.

Po prigrizku smo na pogovor povabili mlado osebo Manjo Pivk, mladinsko delavko Mladih zmajev Majo Mojškerc Gašperšič, Eriko Horvat, zaposleno na Centru za socialno delo, Marka Kerovca, šolskega svetovalnega delavca na OŠ Frana Kocbeka in Ivono Kruljac, psihiatrinjo za otroke in mladostnike na Psihiatrični kliniki Ljubljana.

Pogovori so potekali tako, da so se udeleženci prisedli v skupino posameznih gostov in se po določenem časovnem okviru lahko tudi presedli k drugim gostom ter jih spraševali oziroma se z njimi pogovarjali o praktičnih izkušnjah s področja dela in z njihove perspektive.

Pri Manji je pogovor tekel o odnosu med mladimi in mladinskimi delavci. Govorili so o tem, kako je mladinski delavec odrasla oseba, ampak ne starš in kako mu posledično mladi povedo in zaupajo dokaj hitro. Manja je izpostavila, kako mladinski delavci ohranjajo varen prostor za mlade in jim kljub temu dajejo svobodo. Pa še nekaj malega o tem, kako mlade privabiti na mladinske izmenjave in kako izmenjave lahko spremenijo življenje mladim. Govorili pa so tudi o tem, na kakšen način je Manja aktivno vključena pri Mladih zmajih – sodeluje pri mladinskih izmenjavah in v digitalnem mladinskem centru Digi MC.

Maja je razložila specifike mobilnih mladinskih centrov Mladih zmajev – avtobusov. Ena izmed njih je, da so skupine mladih zelo raznolike in je pretok mladih velik in obisk (zaradi menjavanja lokacij) nestalen. To so večinoma mladi, ki so na nek način v prostem času “prepuščeni ulici” in je to zanje edina možnost bolj organiziranih aktivnosti izven šole. Čas in dejavnosti v mobilnih mladinskih centrih mladi organizirajo sami (seveda s podporo mladinskih delavcev), in sicer predvsem po principu, da starejši izvedejo delavnice/aktivnosti za mlajše. Izziv delovanja mobilnih enot je bil, da jih je na začetku skupnost težje sprejela – predvsem starejši so bili skeptični. Zdaj sta avtobusa res priljubljena in mladi, ki prihajajo, zanju “lepo skrbijo”.

Odprli so tudi temo o tem, da nekatere inštitucije (CSD, šole,…) nimajo informacij o obstoju takšne oblike mladinskega centra/dela ter da je to možnost vključevanja predvsem ranljivih mladih.

Erika je z gosti delila izkušnje dela z uporabniki, s katerimi se srečuje pri svojem delu. Govorili so o ranljivosti, ki jo prinašajo uporabniki, ko prihajajo po pomoč na CSD, hkrati pa skrbi za lastno poklicno higieno zaposlenih. Erika je delila svojo izkušnjo, kako jo predhodno delo v mladinskem sektorju podpira pri tem, da lahko pri delu z mladimi, s katerimi se srečuje, odpira nove možnosti, hkrati pa tudi izpostavila pomembnost odnosov, ki se vzpostavljajo pri delu in ki so pomemben element za iskanje dobrih rešitev za uporabnike.

Pogovor so zaključili s tem, da je pomembno tudi pri tovrstnem delu zavedanje lastnih podpornih mehanizmov in človečnosti.

Marko vidi največje izzive pri vzpostavljanju stika z mladimi v iskanju ravnotežja med lahkotnostjo/sproščenostjo in strogostjo. Na eni strani je tam, da drži varen prostor, strukturo, postavlja meje, po drugi strani pa soustvarja odnose z mladimi, kjer pride v ospredje sproščenost, dostopnost.

Izhajal je tako iz izkušenj med prejšnjo zaposlitvijo v vzgojnem zavodu, kot iz izkušenj trenutne zaposlitve na mestu svetovalnega delavca v OŠ. Poudaril je razliko v pristopu – v šoli je več pravil in posledično manjša fleksibilnost pri delu z mladimi. Mladi se manj vključujejo v proces, manj soustvarjajo in bolj sledijo. V vzgojnem zavodu pa je bil lahko pri svojem delu bolj fleksibilen, lažje je vzpostavljal kontakt in lažje je motiviral mlade k aktivni vključenosti v proces.

Kot je Ivona na koncu pogovora sama povzela, je bil pogovor pri njej pravi mali »Schnellkurs pedopsihiatrije«. Kot je bilo omenjeno že tekom predavanj, je bilo tudi v tem delu izpostavljeno, da morajo mladi, odrasli in tudi strokovnjaki, pogosto »zdržati« – s težkimi občutki (mladih), z zavedanjem in negotovostjo ob tem, da se mladi soočajo na primer tudi s suicidalnimi mislimi (kar je eden najpogostejših razlogov srednješolcev, da pridejo po pomoč na Psihiatrično kliniko).

Povedala je, da zaznavajo približno trikratno povečanje sprejemov mladih po epidemiji COVID-19 v primerjavi z letom pred pojavom epidemije. Najpomembnejšo vlogo pri tem, ali si mladi opomorejo ali ne, vidi v njihovi (ne)pripravljenosti oziroma (ne)zmožnosti za spremembo ter v tem, da jim namesto nezdrave regulacije čustev (na primer s samopoškodbenim vedenjem) ponudimo zdrave nadomestke in jih podpremo z intenzivno terapevtsko obravnavo, z delom z družino, medikamentozno terapijo in podobno, torej da jih podpremo na več nivojih.