Po konferenci Mladost (je) ni norost – Moja misel ima še smisel?

V petek, 3. decembra 2021, smo Mladi zmaji organizirali tretjo mednarodno konferenco na temo duševnega zdravja mladih – Mladost (je) ni norost. Letošnje leto smo se ukvarjali z vprašanjem smisla in skupaj s strokovnjaki odgovarjali na vprašanja in dileme osnovane na konkretnih zgodbah treh mladih oseb, ki so jih udeleženci lahko doživeli preko zvočnih posnetkov na dan dogodka. Dodajamo kratke povzetke predavanj in delavnic iz konference.

Konferenco je s prvim predavanjem otvorila univ. dipl. psih., šolska psihologinja Nina Babić. Predstavila nam je zaključke raziskave, ki jo je izvajala na osnovni šoli. Mladostniki so poročali, da so se pri šolanju na daljavo težje osredotočali, pogosto zaostajali, upadla jim je motivacija. Poročali so tudi o psihološki utrujenosti, monotonosti vsakdana, slabšem znanju ter odsotnosti stika. Predavateljica je poudarila, da je družba trenutno v stanju kolektivnega brezupa in negotovosti, ki bremeni tako strokovne delavce kot tudi mladostnike. Izpostavila je, da so bili nekateri učenci med šolanjem na daljavo le navidezno odzivni, kar se je pokazalo šele ob vrnitvi v šolo.

Spraševali smo se, kako se bomo izkopali iz trenutnega kaosa, iskali smo načine kako lahko strokovni delavci ustvarjamo občutek varnosti in ponovno vzpostavimo zaupanje.  Zaključevali smo, da bomo mlade lahko podprli v njihovih stiskah tako, da v šoli ustvarimo mikrokozmos, kjer jim prisluhnemo, ohranjamo mirnost, optimizem, stabilnost in jim dajemo zgled. Okrepiti moramo preventivne dejavnosti, krepiti psihološko odpornost mladih in strokovnih delavcev ter mladim dati priznanje za trud in vztrajnost. Poudarila je pomembnost ohranjanja stika in ustvarjanja kvalitetnih odnosov z mladimi, ki so lahko motivacija za učenje in spremembe.

»Rastemo v senci, na soncu uživamo.«

Dr. Avi Goren-Bar, klinični psiholog, art terapevt in supervizor se nam je pridružil preko aplikacije Zoom in nas popeljal skozi analizo ene izmed zgodb mladostnic, ki je opisovala svoje občutke v času 14 – dnevne izolacije. Najprej nam je orisal glavne koncepte Jungove teorije, potem pa se je osredotočil na izolacijo, ki je bila izpostavljena v zgodbi mladostnice. Izolacija je lahko zelo huda kazen, saj smo v osamitvi prisiljeni raziskovati svoje notranje dogajanje, s čimer se podajamo v neznani svet nezavednega, ki je lahko zelo neprijeten. Predavatelj je kot odgovor na dilemo poudaril pomen povezovanja z našim avtentičnim sebstvom, kar lahko storimo skozi dialog med zavednimi in nezavednimi deli sebe. Udeleženci so ta dialog poskusili vzpostaviti preko ustvarjanja z barvami. Skozi nastale slike smo iskali rešitve na zastavljeno dilemo in vzpostavljali dialog med egom in sebstvom.

Dr. Andrej Naterer nam je predstavil akademsko raziskovalni svet in skupaj smo se poglobili v raziskavo »Mladina 2020«, kjer so podrobneje raziskovali duševno zdravje mladih v Sloveniji. Dr. Naterer nas je popeljal skozi področja, ki so pomembna za mlade – digitalizacija, okoljska ozaveščenost, aktivacija, individualizacija, polarizacija in duševne težave. Rezultati predstavljene raziskave kažejo na to, da so mladi vse bolj športno aktivni, bolj skrbijo za svoje zdravje, bolj se izobražujejo (formalno in neformalno), vseeno pa se slabše psihično počutijo. Spraševali smo se, zakaj večja skrb za fizično zdravje ne pomeni tudi boljšega psihičnega počutja. Raziskava je namreč pokazala, da mladi poročajo o vse večji osamljenosti, zaskrbljenosti, povečanem stresu in upadu splošnega zadovoljstva. Zaskrbljujoče je, da veliko mladih občuti stres večino dni v tednu. Predavatelj je poudaril, da mladi živijo v negotovem svetu, svetu tekmovanja, kar bistveno vpliva na njihovo duševno zdravje in konec koncev duševno zdravje celotne družbe. Poudaril je, da je to problem javne narave, zato je pomembno, da se s temi vprašanji ukvarja celotna družba in ne le strokovni delavci.

Delavnice

Jerneja Munc, psihosocialna svetovalka – zavod Mladi zmaji

Na delavnici so se udeleženke v praksi srečale s terapijo z izrazno umetnostjo (Expressive Art Therapy). Najprej so se predstavile in ustvarile sproščeno in varno vzdušje za delo. Poslušale so zgodbo ene izmed mladostnic in po zgodbi sestavile kolaž. Ugotovile so, da so se jih dotaknili različni deli zgodbe in nastali so unikatni izdelki. Vse izdelke so povezale in ustvarile skupno zgodbo, ter poudarile pomen skupine in skupnosti. Udeleženke so z delavnice odhajale z različnimi sporočili. Ugotovile so, da v strahu niso same, da nas lahko strah aktivira in vodi. Na delavnici so pridobile tudi optimizem in nove kreativne metode dela ter bile priča demonstraciji art terapije v živo z eno izmed udeleženk.

Suzana Krstič, geštalt psihoterapevtka – Grupa Hajde da

Delavnico je bila že od samega začetka povezana z zgodbo Alice v čudežni deželi. Ideja za delavnico izhaja iz zgodbe mlade osebe, ki je bila predstavljena na začetku. Suzana je zgodbo videla kot ujetost v tunelu, brez upanja na svetlo prihodnost.

Udeleženci so na začetku v parih delili svojo zgodbo iz časa epidemije. V parih so poskušali svoje občutke prikazati z lastnim telesom, druga oseba v paru pa je pomagala ta telesni izraz čustev intenzivirati s tem, da je premikala telo partnerja. Sledila je tudi čajanka, na kateri je vse mogoče, brez omejitev, kontrole in pravil. Udeleženci so na čajanki lahko podelili kako bi se odzvali in vedli, če ne bi bili na nikakršen način omejeni in zavirani. Po čajanki so se ponovno razdelili v pare, kjer je sedaj druga oseba v paru s pomočjo glasu in telesnih gibov predstavil to verzijo partnerja, ki bi lahko nastala v svetu brez omejitev. Na koncu je sledila vaja, ki je namenjena sprejemanju sebe v celoti. Oseba v paru je svojemu partnerju povedala, da ga vidi, čuti in sprejema v vsem kar je, nato pa se je vsak postavil v telesno pozicijo na sredini – med tistim, kar najbolje predstavlja občutke, ki jih je doživljal in tistim, kar bi si želel doživljati v drugačnem svetu.

Projekt Kako si?- Društvo študentov psihologije

Društva študentov psihologije nam je pripravilo delavnico skozi katero smo si ogledali različne problematike s katerimi se srečujejo mladi v času epidemije. Začetek delavnice je bil namenjen spoznavanju in predstavitvi ozadja udeležencev. Nadaljevali smo z iskanjem rešitev za različne problematike, ki so jih izpostavili. Vzdušje je bilo sproščeno in usmerjeno h sodelovanju in izmenjavi mnenj. Delavnica nam je omogočila prostor v katerem smo se lahko vsi skupaj povezali in slišali izkušnje drugih, ki se srečujejo s podobnimi problematikami v življenju in službi.

Pogovor med dr. Matejo Hudoklin, univ. dipl. psih., direktorico SCOMC in mlado osebo o izzivih v času epidemije.

Dr. Mateja Hudoklin nam je preko interaktivnega pogovora predstavila delovanje svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše, ter s kakšnimi izzivi so se spopadali med epidemijo. Poudarila je, da je bil čas epidemije poseben čas in da so se po najboljših močeh trudili, da bi pomoč potekala kvalitetno. Povedala je, da so se stiske med mladimi močno povečale in da so bile bolj intenzivne.  Problematizirali smo dolge čakalne dobe, ki se zadnjih 5 let še povečujejo. Poudarili smo pomembnost hitre in ustrezne pomoči že ob nastanku prvih in blagih težav. Iskati moramo vire pomoči v lokalnem okolju in ustvariti mrežo pomoči. Želi si, da bi mladi dobili pomoč že v svetovalni službi, oziroma v šoli, ki je »prva bojna linija«. V pogovoru je sodelovala tudi mlada oseba (Miša), ki je povedala, da so mladi izgubili zaupanje v institucije in ne verjamejo, da jim te lahko pomagajo. Strinjali smo se, da je potrebno okrepiti in podpreti področja tudi izven institucij, spoznati mlade tam kjer so in poiskati drugačne rešitve in tako pravočasno nuditi pomoč. Spremembe se lahko začnejo pri nas, negovati moramo odnose, odpirati prostor za izražanje in  vztrajati.

Na koncu je sledil še nastop večkratne državne prvakinje v paraplesu Lare Nedeljković in soplesalca Klemna Dremlja. S spremljavo nam je zapela tudi Kiki, zmagovalka natečaja Hit betona.