Steklo, steklo na Govorilnicah, povej – kateri dve razstavi te krasita zdaj?
Otvoritev nove sezone Galerije Mladi zmaji – Govorilnice 2026
Mesec maj smo sklenili z odprtjem dveh razstav, ki sta si po izrazu sicer zelo različni, a ju hkrati povezuje skupna, nevidna nit. Obe namreč izhajata iz človekovega preizpraševanja sebe in sveta ter procesa notranjega odkrivanja, ki ga vsaka umetnica upodablja na svoj unikaten in samosvoj način. Ali kot izpostavi ena izmed umetnic: »Obe govoriva o enostranskem razmerju, ki ga želiva izboljšati.«
Odsluženi telefonski govorilnici Stalnica in Inkubatorica, ki stojita na ljubljanski Špici, sta tako ponovno zaživeli kot razstavna prostora ter s svojima novima vsebinama privabljata poglede mimoidočih.
Ela Elizabeta Romih: Sanjam o mestu, ki ne sanja o meni
Naslov Eline razstave v sebi nosi prav posebno zgodbo. Kot je pojasnila v podkastu, jo med pogostimi vožnjami med Slovenijo in Nizozemsko spremljajo različna razmišljanja, ob eni izmed 21-urnih voženj s FlixBusom pa je pomislila na verz iz pesmi Jana Plestenjaka Ona sanja o Ljubljani:
»Rekla sem si: jaz ne vem, če sanjam o Ljubljani. Pravzaprav ne vem, če ona sploh sanja o meni.«
Lahko bi rekli, da je prav ta misel postala izhodišče razstave, vendar ni. Vzniknila je šele naknadno, ko je umetnica idejo že razvijala v tujini. Spominja se, da je po umiku od sveta v Ljubljani – umetnica namreč deluje med Haagom in Ljubljano, saj študira na Kraljevi akademiji za umetnost – začutila odtujenost, ki jo je osmislila skozi stanje sanj.
Kot pojasnjuje: »S sanjarjenjem o rodnem mestu nekako kompenziram občutek, da se okoli mene ne dogaja veliko. Hkrati pa imam občutek, da mesto ne sanja o meni, saj me v resnici ne sprejme zares.«.
Projekt tako ne govori o sanjah samih, temveč uporablja sanjsko logiko kot način reinterpretacije mesta, kjer se resničnost in fikcija srečata kot način soočanja z odtujenostjo od sedanjega trenutka: »V mestu, ki večinoma spi, se premikam skozi sanjsko stanje in bolj kot po ulicah tavam po mislih. Med najdenimi in ustvarjenimi prizori gradim kinematografske fragmente brez konteksta – trenutke, ujete med prisotnostjo in odsotnostjo.«
Ela Elizabeta je fotografinja, ki jo privlači fotografija kot prostor, v katerem se lahko hkrati izgubi in išče samo sebe, ter film, saj fotografije pogosto razume kot iztrgane kadre – podobe, ki odpirajo vprašanja, namesto da bi podajale odgovore. Kot je povedala v podkastu, se je že od malih nog intenzivno ukvarjala z glasbo. Pela je v zboru in dolgo časa mislila, da bo svojo pot nadaljevala bodisi v glasbi bodisi v igri. Prelomnica je nastopila z vpisom na srednjo šolo, kjer je ugotovila, da lahko prav skozi fotografijo najde svoj ustvarjalni glas – nekaj, česar prej ni zares poznala; film pa jo je ves čas spremljal in imel pomembno vlogo v njenem življenju.
Danes se giblje med intuitivnim postavljanjem prizorov in uokvirjanjem trenutkov znotraj že obstoječih situacij. Vedno znova odkriva, kako se njen notranji svet odraža v resničnem. Prav tako pa izhaja iz osebnih izkušenj in domišljije ter se pogosto vrača k občutkom prehodnosti, hrepenenja in spominov na otroštvo. Med vsakdanjimi prostori in situacijami raziskuje napetost med resničnim in zamišljenim ter išče trenutke skrivnostnosti, čudenja in tihe magičnosti. Njena praksa tako predstavlja preplet in spoj fotografije ter filmskega načina razmišljanja, ki se v njenem delu nenehno dopolnjujeta.
Danaja Kurnik: Mi zavidaš moj ideal?
Danajo Kurnik je že od nekdaj zanimala umetnost in različni mediji – v preteklosti jo je spremljala kot prostočasna dejavnost, bolj formalno pa se je z njo začela ukvarjati šele zdaj, ko obiskuje magistrski program ilustracije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. »Vedno je bila v meni želja po poseganju po pripovedništvu in velike literarne sanje, da bi šla delat magistrski študij pisanja proze,« doda in pove, da je začela na umetniška dela gledati drugače po diplomi iz filmskih študij na Škotskem. Program ji je namreč razrahljal hierarhije v razmišljanju o umetniških delih, saj se med študijem niso ukvarjali s filmskim kanonom, temveč je bil program zasnovan na dekolonialnem pristopu. Gledali so raznolika dela, tudi videe z YouTuba, montaže in spontane posnetke srečanj z živalmi. To ji je porušilo občutek hierarhije in statusa v umetnosti ter jo usmerilo v bolj odprto razmišljanje o bralnih strategijah pri pristopanju k umetniškim delom.
Danes v svojih delih prepleta področja animacije, ilustracije in proze, ki so pogosto povezana s feminističnim diskurzom, zato ni presenetljivo, da v razstavi Mi zavidaš moj ideal? izprašuje heteronormativno razmerje in to, kako lahko patriarhalne norme posameznika zadržujejo v intimnem razmerju, ki mu škodi. Razstava je sestavljena iz nabora del, ki jih je avtorica ustvarila kot izraz lastne izkušnje intimnega razmerja v letih 2023 in 2024. »Vsa dela prikazujejo moj odnos, moje romantično razmerje na izrazno zelo neposreden način. Z naslovom nakazujem, da to razmerje očitno ni nekaj, po čemer bi človek strmel ali mu zavidal. V vseh delih se kaže temačnost, kontinuirana stiska in bolečina, kar priča o pritiskih znotraj normativno sprejetih razmerij,« hkrati pa avtorica osvetljuje neenakomerno delitev odgovornosti pri vzdrževanju razmerja, ki jo v večji meri doživljajo ženske kot moški. »Posledično ženske – vključno z mano v času izdelave izbranih del – stisko v odnosu berejo kot nekaj, kar lahko poskusijo popraviti, s čimer ohranijo ideal tega, kaj bi razmerje lahko bilo. Upajo, da bodo svojo stisko rešile s popravilom odnosa, ne pa z izhodom iz njega,« doda avtorica in pristavi, da so hetero partnerstva njena intelektualna fiksacija.
Serija del je nastala povsem naključno. Avtorica je dela sprva ustvarjala z namenom samoizražanja na platformi Instagram, pri čemer jo je vodila predvsem želja po deljenju lastne izkušnje: »Instagram mi je predstavljal medij, v katerem lahko selekcioniram informacije, ki jih želim deliti, oziroma ustvarjam lastno prezentacijo tega, kdo sem – kar mi je bilo pred dvema letoma izjemno ljubo.«
Kaj sledi?
Razstavi, ki sta prvi v sklopu petih, bosta na ogled do konca junija, nato pa sledijo novi umetniški obrazi in njihova dela. Kot ste morda opazili, smo v letošnjo sezono vstopili tudi z novim podkastom Govorilnice, ki ga je mogoče poslušati na Radiu Eter, kjer se razstave in pogovori z umetniki razpirajo še v bolj poglobljenem formatu.
