Kako lahko ohranjamo spomine, ki jim grozita neizbežnost časa in predrugačenja, ko jih možgani z vsakim priklicem nekoliko popačijo? Kako je javni prostor načrtovan, kategoriziran in administriran ter kako ga lahko raziskujemo skozi dejanje merjenja? To so le nekatera izmed vprašanj, ki se jih v svojih delih dotikata mlada umetnika Gaja Lapajne Stanič in Bojan Pejović, nova razstavljavca v Galeriji Mladi zmaji – Govorilnice.
Bojan Pejović: Za dobro mero
Bojan Pejović prihaja iz Podgorice v Črni gori, v Slovenijo pa se je preselil zaradi magistrskega študija slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani: »V Ljubljano sem prišel zato, da bi dobil boljšo izobrazbo, kot sem jo lahko imel doma, znotraj omejitev, ki jih fant z Balkana lahko doseže. Vse severno od Ljubljane je precej težje dosegljivo, Slovenija in Črna gora pa imata sklenjenih veliko dvostranskih sporazumov, ki priseljencem olajšajo študij tukaj.« V dveh letih bivanja mu je Ljubljana prirastla k srcu, čeprav je v primerjavi z njegovim rojstnim krajem majhna, jo opisuje kot mirno in prijetno mesto: »Prav tako se lahko s kolesom dejansko pelješ skoraj povsod, pri osemnajstih letih ne potrebuješ avtomobila, ker je vse nekako blizu.«
Dodiplomski študij slikarstva je zaključil v Cetinjah, zato lahko neposredno primerja študijska programa v Črni gori in Sloveniji; kljub temu, da je področje slikarstva po njegovem mnenju povsod podhranjeno, ocenjuje, da je ljubljanski program bolj celovit. Študentom omogoča obiskovanje drugih fakultet in gostujočih predavanj in širše povezovanje, česar v domačem okolju ni imel. Razlikujeta se tudi pedagoška pristopa, slovenski prostor je po njegovih besedah močneje povezan s srednjeevropsko tradicijo in nemško slikarsko šolo ter se je nekoliko oddaljil od zgodnjega modernizma, medtem ko črnogorski umetniški prostor še vedno ohranja nekatere paradigme ustvarjanja, značilne za obdobje nekdanje Jugoslavije. Posebej pa Bojan izpostavlja kulturno sceno za mlade umetnike: »Tukaj imate veliko majhnih galerij, prostorov, kot so navsezadnje tudi Govorilnice, ki so v določenem odstotku financirane s strani občine ali države, medtem ko doma tega preprosto ni.«
Po prejetju nagrade Ilija Sobajiča leta 2023 za sliko, ki je bila svojevrstna raziskava klavstrofobije, neuspešnega urbanizama oziroma pomanjkanja le-tega v njegovem domačem kraju, je ugotovil, da je dosegel »slikarski vrhunec« in se zato odločil, da ne bo več slikal, saj se je spraševal, kam bi ga slikanje še lahko pripeljalo, česar s to sliko že ni dosegel. Danes ima povsem drugačen umetniški izraz: »Oddaljil sem se od slikarstva in prešel, bi rekel, v fotografijo ter osnovno fascinacijo z nabori podatkov, algoritmi… Nič od tega se ne more lepo prevesti v sliko. Zato preprosto ne slikam.« Še vedno pa ohranja zanimanje za javni prostor, ki se vidno kaže z njegovo razstavo Za dobro mero. Projekt se je začel pred dobrim letom in pol, ko se je umetnik začel preizpraševati, kaj pravzaprav jemljemo za samoumevno: »Največji trivium, ki sem si ga lahko zamislil, je bil posamezni korak. Stopnišča namreč nikoli ne obravnavamo kot nečesa, sestavljenega iz posameznih elementov. Je enota, ki jo preprosto prehodimo na svojem vsakdanjem sprehodu. Fasciniralo me je, ko sem šel ven z merilnim trakom in ugotovil, kako različna je vsaka posamezna stopnica na katerem koli stopnišču.« Po njegovem mnenju pa bistvo projekta ni bilo zgolj merjenje stopnic, temveč ovrednotenje nedoslednosti in prostorskih odstopanj, ki jih zaradi primarnosti arhitekturne risbe pogosto spregledamo: “Vsi vedo, da standardizacija ni vse, vendar jo obravnamo skoraj kot platonski element, kjer se risba manifestira v grajeni, materialni obliki. Vendar nikoli ni risba. Nikoli ni razmerja stranic 17 krat 28, torej 36 centimetrov krat 18 ali kaj podobnega. Vedno je 36 krat 1, 36 krat 2, 29 ali karkoli že.” Merjenje stopnic ga je nato spodbudilo, da je začel popisovati in vrednotiti posamezni predmet v radiju približno enega kilometra okoli Galerije Mladi zmaji.
Kako pa lahko nekaj tako preprostega, kot je merjenje stopnic in drugih predmetov, postane umetnost? Po Bojanovo je vprašanje bolj smiselno zastaviti obratno: »Dejanje merjenja je tako preprosto, kot je le mogoče, hkrati pa popolnoma neutemeljeno, saj ni dober prevod koraka. Gre za simulacijo. Ko upodobiš nekaj, kar je izrazito tridimenzionalno, in celotno njegovo zgodovinsko kompleksnost – arhitekturno risbo, ulivanje, ročno delo, vloženo v oblikovanje stopnic, ki traja leta in leta, ter erozijo, ki jo povzročajo dež, veter in ruševine –, vse skupaj zreduciraš na mero ene ravnine.«
Na kratko: z dokumentiranjem vsakdanjih elementov javnega prostora, od prometnih znakov do tlakovcev, delo preizprašuje, kako je naše okolje organizirano, razvrščeno in ohranjeno; pri tem pa nastaja nekakšen alternativni arhiv urbanega prostora.
Gaja Lapajne Stanič: Metoda Loci – ohranjevanje spominov
Leta 2022 je Gaja tri mesece preživela na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Bratislavi, kjer je študirala v ateljeju za ilustracijo in grafično tehniko. Če bi želeli zelo na grobo določiti začetek njene letošnje razstave v Govorilnicah, bi ga lahko iskali prav v tem obdobju: »Bila je lepa izkušnja, vendar sem se na koncu že veselila vrnitve domov, saj je bila akademija zelo podobna naši. Je pa tam nastal projekt, ki ga danes razstavljam.« Po njenem mnenju sta bila še posebej zanimiva dva vidika študija, ki ju v Ljubljani nismo vajeni. Prvi so bili skupni, t. i. coworking ateljeji za ilustratorje, kjer je imel vsak svojo delovno postajo, prostori pa so bili za študente odprti od osme ure zjutraj do polnoči. Drugi pa je bil sam pristop k ilustraciji, ki je temeljil na grafiki: »Vsi njihovi projekti so bili interpretirani skozi grafiko. To je bil zelo zanimiv vidik ilustracije, ki ga morda prej še nisem poznala, saj imamo pri nas grafiko kot del slikarstva oziroma likovne umetnosti, ločeno od ilustracije. Tam pa sta področji tesno povezani in se moraš najprej naučiti vseh grafičnih tehnik, da lahko sploh ilustriraš. To je del nekakšnega starega sovjetskega pristopa k množični produkciji vizualne komunikacije.«
Dve leti pozneje je umetnica preko Univerze v Ljubljani v sklopu diplomske naloge sodelovala na sejmu Bologna Childeren’s Book Fair: »Profesorica me je nekako povabila, da se pridružim izboru projektov akademije, za katere se ji je zdelo, da bi bili primerni za to priložnost. In ja, bilo je neverjetno. Tisto leto sem seveda šla tja, da bi si ogledala svoje delo, ki je bilo tam predstavljeno, in ugotovila, da je mojih ponatisnjenih kartic s kratkim opisom dela in ilustracijo zmanjkalo že prvi dan. To je bila res velika čast in izjemna priložnost, saj kot tako mlad ustvarjalec običajno nimaš možnosti predstavljati svojega dela na tako velikih dogodkih in pred tako številčnim občinstvom.« Ilustracije so temeljile na že napisani zgodbi Gabriela Garcíe Márqueza, kratkih zgodbah magičnega realizma, ki so postale tudi izhodišče za koncept. Bistvo je bilo, da bi se svetloba občutila kot fizični vidik celotne zgodbe, kar je umetnici tudi uspelo.
Če se vrnemo k omenjenemu, je letošnja razstava Metoda Loci-shranjevanje spominov prvič ugledala luč pred dobrimi štirimi leti, ko je Gaja živela daleč stran od svojega domačega okolja. Po njenem pripovedovanju sta z mamo kilometre in kilometre novonastale razdalje zapolnjevali s spomini, si pošiljali skenirane fotografije iz družinskih albumov in ob tem ugotovili, da se številnih dogodkov spominjata drugače. Kot pojasni umetnica: »Spomin je proces beleženja, hranjenja in ponovnega priklica pridobljenega znanja. Spomine na dogodke, ki so se zgodili posamezniku, hranimo v dolgoročnem, eksplicitnem spominu, ki ga zavestno prikličemo. Težava spomina je, da ga možgani ob vsakem priklicu nekoliko popačijo. Zato se veliko dogodkov iz otroštva spominjamo drugače kot drugi udeleženci istega spomina.« Da bi preprečila izgubo, zaščitila oziroma ohranila otroške spomine v čim bolj neokrnjeni obliki, je rešitev poiskala v Ars Memoria ali Umetnosti spomina: »Gre za prakso iz stare Grčije in Rima, ki se je uporabljala skozi srednji vek vse do pojava tiska. Misleci in izobraženci so uporabljali razne vrste mnemotehničnih sredstev kot pomoč pri pomnjenju dolgih besedil. Sistematično urejanje velike količine podatkov je slonelo na tehnikah pomnjenja, med katerimi so bile nekatere grafične, arhitekturne, tekstovne… Te tehnike slonijo na sposobnosti vizualnega zaznavanja in prostorskega spomina.« Njeno pozornost je pritegnila predvsem tehnika pomnenja imenovana Loci, pri kateri posameznik svoje spomine umešča v namišljeni prostor – miselno palačo. Svoje spomine beleži »v mešani tehniki risbe s pomočjo izhodiščne fotografije iz družinskega albuma, ki služi kot temeljna podlaga teme, vzdušja in sloga spomina.« Fotografije nato dopolnjuje s črtno risbo, ki nastaja brez predhodne skice in izhaja iz samega spomina. Pri tem barvne ploskve in risbe poustvarjajo vzdušje dogodka, kot se ji prikliče v spomin. Kot pojasni umetnica, je pri tem procesu nekoliko odstopila od klasičnega pristopa ilustracije: »Pri ilustraciji je zelo pomembno, da imaš, kot pravimo, zelo ikonično podobo v semiotičnem smislu – da je zelo jasno, kaj rišeš. Mislim, da je bil to eden od delov, kjer sem se nekoliko oddaljila, saj sem uporabljala barve, črte in vzorce kot način predstavitve čustev.«
… še za konec?
Razstavi sta na ogled na Špici v Ljubljani, kjer Govorilnice že vrsto let vzpostavljajo prostor za sodobno umetnost zunaj klasičnih galerijskih okvirov. Prav ta drugačnost je po mnenju obeh umetnikov eden največjih adutov projekta, hkrati pa predstavlja poseben ustvarjalni izziv.
Bojan poudarja, da je razstavljanje v Govorilnicah zaradi same arhitekture prostora povsem drugačna izkušnja, kot v običajni galeriji: »Dimenzije so precej zahtevne, okenski prostor ni takšen, kot smo ga vajeni v galerijah. Nimamo bele stene oziroma bele kocke, na katero bi lahko preprosto prenesli klasične načine razstavljanja. Prav tako smo precej omejeni pri tem, kaj lahko naredimo s prostorom.« Kljub tem omejitvam pa v projektu vidi predvsem prednost: »Ni bolj zapleten, kot bi moral biti. Mislim, da ekipa projekt vodi zelo gladko in da pri razstavljanju v tem prostoru ni nepotrebnih trenj. Na nek način imaš občutek, kot da ga v celoti vodijo umetniki. In to je resnično osvobajajoče.« S tem se strinja tudi Gaja, ki ob tem izpostavlja še eno kakovost Govorilnic – njihovo umeščenost v javni prostor. »Mislim, da je treba posebej izpostaviti javni prostor, v katerem se Govorilnice nahajajo. Zaradi svojih specifik so zelo dostopne, približa pa se jim lahko vsak, ki gre mimo.«
In prav v tem se skriva posebnost Govorilnic. Umetnost ni več omejena na galerijske stene in odpiralne čase, temveč postane del vsakdanjega mestnega življenja. Naključni sprehajalec se lahko pred deli ustavi le za nekaj trenutkov ali pa se k njim vrača vedno znova – vsakič z drugačnim pogledom.
*Odgovori obeh umetnikov so povzeti iz podkasta Govorilnice, ki ga najdete na Radiu Eter.
