Utrinki dvodnevne mednarodne konference Mladost (je) ni norost – Skrbim zase, poskrbim za vse

Gaja Živec: Samoempatija skozi nevropsihološko zrcalo

Na letošnji konferenci smo si prizadevali vključiti tudi razmišljanja in ustvarjalno delo mladih. Gaja Živec, predstavnica letošnje študentske sekcije, je delila svoje raziskovalno delo o samoempatiji.

Za lažje razumevanje svoje naloge je predstavitev začela z osnovnimi psihološkimi in nevrološkimi koncepti. Samoempatijo je opredelila kot sposobnost razumevanja in sočutja do samega sebe; sestavljena je iz treh ključnih komponent: samopozornosti, samosprejemanja in samoregulacije. Nadalje je razkrila možganske regije in  sisteme živčnih prenašalcev, ki so vpleteni v proces samoempatije, ter obravnavala vpliv genetike in okolja na njen razvoj.

Poudarila je tudi prepletanje samoempatije s kakovostjo medosebnih odnosov – empatija nam pomaga razvijati samoempatijo, medtem ko višja stopnja samoempatije prispeva k oblikovanju kakovostnih odnosov. Posebno pozornost je namenila pomenu samoempatije za duševno zdravje, saj naj bi delovala kot nekakšen zaščitni ščit in nam pomagala ob soočanju s težavnimi in stresnimi situacijami. V okviru svoje raziskave, izvedene z  EEG, ugotavlja, da je pri posameznikih z višjo stopnjo samoempatije opaziti večjo moč alfa in teta valov, kar kaže na povečano kognitivno aktivnost.

Doc. dr. Tjaša Stepišnik Perdih: Prisluhni telesu

Doc. dr. Tjaša Stepišnik Perdih, predavateljica na FUDŠ in predstojnica oddelka za psihosocialno pomoč in svetovanje, je svojo delavnico posvetila stiku z našim telesom. Preko različnih vaj nas je popeljala v občutja in zaznavo telesnih občutkov, vse to pa povezala s pomembnostjo le-teh za naše zdravo, trdno in stabilno psihično delovanje.

Že na začetku je pritegnila udeležence z glasbo, s skladbo “500 miles”, in sprehodom po prostoru. Nadaljevala je z vajo v paru, kjer je eden od udeležencev šest minut govoril le o tem, kaj se dogaja v njegovem telesu. Vloge so nato zamenjali, si izmenjali mnenja med seboj ter nato s skupino. Vaja “približevanje v krogu” je vključevala vse udeležence, ki so po navodilih predavateljice postopoma stopali krogu oziroma korak za korakom. Cilj vaje je bil spremljanje notranjih občutij, zaznavanje, kdaj je dovolj, kdaj je neprijetno, in kako lahko posameznik v tem trenutku izboljša svoje počutje.

S zadnjo vajo je predavateljica udeležence še bolj usmerila v tematiko, saj so preko hoje spoznavali svoje meje. Oseba A je počasi stopala korak za korakom proti osebi B, in ko je ta začutila, da ji telo nekaj sporoča, je morala reči “stop”. Osebi C in D sta dogajanje opazovali ter na koncu vaje delili pomembne uvide.

Spoznanja, ki so jih udeleženci delili ob koncu delavnice, so pomembna tako za poklice, ki se posvečajo ljudem, kot tudi za vsakodnevno življenje, kjer se vedno znova soočamo z odnosi, skozi katere se učimo postavljati meje. Pomembno se je vprašati: »Kakšne meje postavljam?« So fleksibilne, rigidne, puste, odločne, …? Skupaj z udeleženci je predavateljica delavnico zaključila z mislijo, da se zdrave, fleksibilne meje prilagajajo glede na osebo, in da ne spustimo vseh ljudi enako blizu. Ljudje pogosto pozabljamo na svoja telesa, zato je ključno prisluhniti svojemu telesu v različnih situacijah.

Ivona Kruljac, dr. med.: Kako vstopiti v čevlje drugega, brez da bi nas preveč ožulili in brez da bi želeli hoditi namesto njega

Na začetku delavnice nas je Ivona prosila, da se predstavimo in podelimo, kakšna je naša vloga pri delu z mladostniki. Odgovarjali smo na vprašanja, kot so: “Kaj se vam zdi, da je za mladostnike pomembno?, Kakšne lastnosti potrebujem jaz kot strokovni delavec, terapevt,…?, Kaj prinašam v odnos z mladostnikom?, Kaj mladostnik prinese v delovni odnos?, Kaj še vpliva na ta odnos?” Odgovore smo podajali ustno, medtem ko jih je Ivona zapisovala na tablo. O odgovorih smo nato tudi razpravljali in nekatere podkrepili s primeri.

V drugem delu delavnice nam je Ivona razdelila liste, na katere smo anonimno zapisali odgovore na vprašanje: »Kaj te pri delu z mladimi spravlja v stisko? V katerih situacijah se srečuješ s to stisko?« Liste z odgovori je Ivona pobrala in jih prebrala. Med odgovori, ki so se večkrat pojavili, so bili občutki preplavljenosti s čustvi, nemoč, postavljanje meja, preobremenjenost, agresija, in podobno. Najpogosteje je bila omenjena nemoč, ki jo čutimo pri pomoči mladostniku, ki ni motiviran. Ta izziv smo nato obravnavali, pri čemer smo ugotovili, da je najbolje z mladostnikom preveriti, kaj doživlja, ali ima kdo drug ob njem podobne težave. Pomembno je bilo poudariti, da mladostnik težav ne more rešiti, če sam ne vidi težave. Ne smemo ga siliti, temveč raje najti skupen cilj.

Ivona je prinesla primer mladostnika, ki uživa psihoaktivne droge, in predlagala, da raziskujemo, s čim so droge povezane v mladostnikovem življenju. Če mladostnik uživa droge zaradi stresa ali se sooča z velikimi spremembami, se lahko osredotočimo na reševanje teh izzivov. Pri najbolj odklonilnih mladostnikih pa je že dobro znamenje, da sploh pridejo na srečanje.

Za zaključek je Ivona delila nekaj načinov oziroma vrst pomoči, ki nam lahko pomagajo pri soočanju s težavami, opisanimi v naslovu te delavnice:

• Poiskati pomoč in podporo, če jo potrebujemo.
• Sodelovati v supervizijah.
• Pogovarjati se s sodelavci.
• Zavedati se, da je normalno čutiti nemoč v težkih situacijah.
• Izhajati iz potreb mladostnika in ga podpirati v njih (ne izhajati iz tega, kaj mi menimo, da bi bilo najbolje zanj).
• Biti prizanesljivejši do sebe, ko nekaj ne uspe ali česa ne zmoremo, podobno kot to delamo pri uporabnikih, ko jim kdaj ne uspe.

Ko se znajdemo v situaciji, kjer čutimo nemoč, se vprašati, ali se bomo borili ali sprejeli situacijo, kakršna je.

Dr. Tadeja Kodele: Moja obljuba in načrt za skrb zase

Delavnico »Moja obljuba in načrt za skrb zase« je vodila Tadeja Kodele univ. dipl. soc. del., doktorica socialne pedagogike in terapevtka Gestalt izkustvene družinske terapije. Izkustveno delavnico smo začeli s predstavitvenim krogom, kjer se je vsak od udeležencev predstavil z imenom in eno stvarjo, na katero je ponosen iz preteklega tedna. Skrb zase se namreč začne s pogledom vase in razmislekom, na kaj smo ponosni. V nadaljevanju delavnice smo se ustvarjalno izražali in na liste v kroge risali najboljšo ter najbolj izčrpano različico sebe. V obrobje krogov smo zapisali zakaj moramo skrbeti zase oz. kakšni smo takrat, ko skrbimo zase ter kdaj in kako začutimo, da moramo narediti nekaj zase. Nekaj pozornosti smo namenili še razmisleku o tem, katere strategije spoprijemanja s stresom bi radi odpravili in katere želimo obdržati ali jih na novo začeti.  Razmišljali smo tudi o tem, kaj nam lahko pri tem prekriža načrte ter kdo in kaj nam lahko pomaga. Tekom delavnice smo preizkusili še aktivnost, pri kateri je vsak na listek napisal nekaj, kar mu trenutno predstavlja največ stresa. Te listke smo potem razvrstili po plakatu glede na to, kako veliko stresa nam povzročajo – zelo veliko, veliko, malo itd. In ob pogledu na plakat ugotovili, da smo ljudje zelo različno odporni na stres in svoje stresne situacije tudi zelo različno zaznavamo. Celotna delavnica je potekala v zelo prijetnem in umirjenem vzdušju.

Neva Kralj: Od sanj do resničnosti

Neva Kralj nas je na začetku delavnice prosila, da si sezujemo čevlje in vstanemo. Začeli smo s sproščanjem telesa preko dihanja, ob pomoči vseh delov telesa. Med celotno delavnico smo imeli v ozadju glasbo, ki je sovpadala z vajami, ki nam jih je predstavila.

Ena izmed vaj je bilo vzpostavljanje zaupanja. Preizkušali smo ta občutek, ko smo se postavili v krog in se oblekli v elastični trak. Vsak je naslonil svoje telo na trak in tako smo podpirali drug drugega, medtem ko smo imeli zaprte oči, da smo se lahko bolj osredotočili na notranje občutke.

Na zaupanju smo gradili tudi preko aktivnosti, kjer smo hodili po prostoru in se naslanjali drug na drugega s hrbtom, pri čemer sta obe osebi nosili enako težo bremena. Fascinantno je bilo to, kako povezani smo se počutili z ljudmi, ki jih sicer ne poznamo. Pri vajah nas je gospa Kralj spodbujala, naj opazujemo svoje telesne občutke, misli in čustva, kar nam je omogočilo celostno dojemanje telesa, uma in čustev.

Ena od tem je bila tudi postavljanje osebnih mej, ki smo jih vizualizirali s premikanjem telesa in ustvarili svoj mehurček. Med pogovorom z osebo, ki je bila fizično najbližje, smo delili svoje občutke, kar je ustvarilo varen prostor za osebne izpovedi.

Na koncu delavnice smo imeli priložnost za povratne informacije, ki so bile zelo pozitivne. Udeleženci so izrazili olajšanje in sprostitev ter poudarili, kako so lahko bili popolnoma sproščeni v varnem okolju. Skozi to izkušnjo smo spoznali, da za izražanje preko plesa in telesa ni potrebno obvladovati plesnih korakov, temveč je ključen varen prostor in poslušanje lastnega telesa.

Suzana Krstić: My mask(s) in youth work

Na delavnici s Suzano Krstić je bilo od začetka delavnice prijetno vzdušje v skupini. Od kar si vstopil v prostor si lahko slišal prijetno glasbo iz pravljic, ki je ustvarila toplo vzdušje in nas pripravila na pravljično vsebino delavnice.V nadaljevanju smo še stopnjevali našo odprtost in ustvarjalnost z gibanjem po prostoru, ki ga je Suzana vodila z različnimi navodili. Ta so se stopnjevala do pravljičnih likov in skupinskega postavljanja v like in situacije iz pravljic. Poglavitni del delavnice pa je vsekakor bil izbira enega lika iz pravljic, mitologije, filmov, zgodb, in identifikacija z njim. V nadaljevanju smo imeli precej časa za izdelavo mask, ki ponazarjajo izbran lik. Po preteku časa smo si nadeli masko in bili ponovno povabljeni v gibanje po prostoru. Tokrat smo si udeleženci predstavljali, da smo na letni zabavi vseh mladinskih delavcev Slovenije in je vsak igral lik, ki ga je ponazoril s svojo masko. Po zaključku igre vlog smo v manjših skupinah podelili, kako smo se počutili v vlogi naše maske. S pogovorom smo ugotovili, da smo svoje vloge doživljali zelo raznoliko. Zelo različno smo se tudi odločali za to, kateri lik bomo igrali v delavnici. Na koncu je vsak udeleženec podelil po eno besedo, s katero je opisal svoje doživljanje delavnice. Vtisi so bili zelo pozitivni, udeleženci so se počutili navdihnjeno in povezano.

Mojca Leben: Jaz in svet okrog mene sta najboljši par

Mojca Leben, samostojna delavka v kulturi, trenerka, ki svoj čas posveča izvajanju ekspresivne umetnostne terapije (angl. Expressive Arts Therapy), je pripravila delavnico z naslovom »Jaz in svet okrog mene sva najboljši par«. Preko umetniškega izražanja smo odkrivali lastne skrite potenciale, osmišljali naš položaj v svetu in raziskovali našo interakcijo z različnimi sistemi okrog nas. Odkrivali smo, ali nas sistemi omejujejo ali spodbujajo. Iskali vzroke v prvem in drugem. Proces se je zaključil z navezavo na delo z mladimi; kako lahko sistem, institucija ali mladinski delavci pomagajo mladim pri razvijanju njihovega potenciala?

Po uvodni sprostitveni vaji smo zasidrali občutek moči, saj smo si predstavljali, da smo mogočni kot veliko drevo. Občutek moči je bila dobra popotnica za nadaljevanje poti v galerijo, kjer smo v naboru različnih slik izbrali le tiste, v katerih smo videli odsev sebe v odnosu do sistema, institucije. Tekom delavnice nas je spremljala raznolika glasba. Ko se je glasbena spremljava iz sprostitvene spremenila v živahno, smo ubesedili lastnosti, ki bi jih na sebi radi okrepili in lastnosti, ki bi jih radi omejili. Svoj odnos do različnih sistemov smo nato izražali preko različnih umetniških modalitet: narisali smo našo interpretacijo sebe in institucije, pisali dialog s sistemom in z gibanjem ponazorili naš odnos do sistema. Delavnico smo zaključili s skupno aktivnostjo risanja občutkov in doživetij, ki jih je izzvala spreminjajoča se glasbena spremljava. Vsak je začutila nekaj drugega, edinstvenega, kar lahko predstavlja kompleksnost interakcije s sistemi. Na vse porisane liste smo narisali človeške figure kot opomnik, da je vsak izmed nas znotraj in del sistema.

Suzana Krstić: Myths about boundaries

Suzana Krstić je delavnico pričela z osebno izpovedjo, ki je ganila vse udeležence in odprla vrata bolj globokim občutkom, ki smo jih raziskovali v delavnici. Na začetku se je vsak udeleženec predstavil tako, da je povedal svoje ime in obenem izbral vlogo junaka, ki jo danes občuti. Nato smo izbrali barvo volne in postavili svojo osebno mejo, kjer smo občutili največje udobje. Večino delavnice smo preživeli znotraj teh osebnih meja, prejeli smo navodilo, da razmislimo o preteklosti in ustvarimo pravljico svojega življenja. Raziskovali smo like, kot so kraljice, kralji, princi, princese, zmaji in hudobne čarovnice v naši preteklosti. Ob tem smo se osredotočali na situacije, ko smo se učili postavljati meje. Kasneje smo se v prostoru povezali z osebo, s katero smo delili nekaj utrinkov iz svojih pravljic. Ob koncu delavnice smo opazovali, kako smo se premikali po prostoru. Nekateri so ostali znotraj svojih meja, niso se premaknili niti dovolili drugemu v svoj osebni prostor. Drugi so popolnoma pozabili na svoje meje. To je sprožilo razpravo o mejah v našem življenju in poudarilo, kako težko je včasih postavljati meje drugim, medtem ko jih z lahkoto postavimo sami sebi.

Arpad Barnai: Trauma-informed approach in youth work

Udeleženci so vstopili v prostor z željo, da izvedo več o travmi in sekundarni travmi ter kako se pravilno obnašati ter kakšen pristop izbrati, ko se srečajo z mladimi, ki doživljajo travmatične izkušnje. Skupaj smo določili in razložili razlike med stresom, krizo in travmo. Spoznali smo tudi koncept 3 E-jev, ki nam pomagajo prepoznati, ali je oseba doživela travmo – posameznik je nekaj doživel (Event), izkusil (Experience) in to je imelo nanj učinek (Effect). Ko razpravljamo o travmi, moramo upoštevati neprijetne osebne izkušnje, kompleksno travmo ali travmo, ki je posledica enega dogodka.

Kakšna je naša naloga kot »ena izmed dobrih odraslih oseb (one good adult)«? Razpravljali smo o pomenu varnega prostora, validiranju čustev, regulaciji živčnega sistema in sproščanju. Pri delu razmišljamo, reguliramo, se poistovetimo in vzpostavimo povezavo s posameznikom. V neterapevtskem okolju poskušamo na različne načine ustvariti terapevtski učinek na mlade. Pri tem moramo upoštevati vpliv vseh, ki vplivajo na mlade, in načine tega vpliva.

Delavnico smo zaključili z razpravo o prvi psihološki pomoči, ki vključuje varnost, mirnost, samoučinkovitost, povezanost in upanje. Pri svojem delu se zavedamo načina komunikacije in spreminjamo narativ s “Kaj je narobe s teboj?” na “Kaj se ti je zgodilo?” in “Kaj ti je pomembno?”

Špela Gorjan: Asertivnost v praksi

Delavnico na temo asertivnosti je vodila Špela Gorjan, univ. dipl. soc. del., predsednica Društva za pomoč mladim in strokovna vodja programa Svetovalnica za mlade s podpornimi programi. Najprej smo se vsi v skupini predstavili in delili nekaj zanimivosti o svojem imenu – kako smo ga dobili, kaj pomeni itd. Nato smo se razdelili v skupine po tri in se preizkusili v igri vlog. Vsak je prejel navodilo, ki ga drugi člani skupine niso poznali. Skozi to vajo smo ugotovili, da pogosto uporabljamo manipulativno, pasivno ali agresivno vedenje namesto iskrenega in asertivnega izražanja svojih potreb, čustev in želja. Razpravljali smo tudi o teoretičnih okvirih asertivnega ravnanja, pri čemer smo ugotovili, da nas morajo voditi misli in dejanja, ne pa čustva in fiziologija, nad katerimi nimamo popolnega nadzora. Pomembno je, da se vprašamo, kaj si resnično želimo, ter da se zavedamo, da s tem, ko zavrnemo prošnjo, ne zavračamo same osebe. V vaji v parih smo se preizkusili v asertivnem izražanju »ne« in postavljanju zase. Delavnico smo zaključili s krogom izmenjave vtisov, spontano pa se je razvila tudi diskusija o asertivnosti v skupnosti, kjer je Špela povzela, da skupnost ne zgradi ali zruši samo z enim »ne« ali »ja«. Celoten potek delavnice je bil zelo interaktiven in povezovalen, z obilo pogovora o osebnih izkušnjah in konkretnih primerih.