V petek, 26. septembra 2025, smo v sklopu programa Galerije Mladih zmajev Govorilnice odprli dve razstavi, ki na različne načine raziskujeta prostor med tišino in stikom, med notranjim doživljanjem in zunanjim svetom.
Razglednice letnega časa – Tara Caruso Bizjak in Ajda Pirtovšek
V govorilnici Inkubatorica na ljubljanski Špici je razstava Razglednice letnega časa prinesla drobce poletja, ujete skozi analogne črno-bele fotografije Tare Caruso Bizjak in kratko zgodbo Ajde Pirtovšek. Tarine fotografije pogosto izluščijo en sam motiv, preprost detajl, svetlobo, senco ali gesto. Delujejo kot razglednice, izvzete iz toka časa. Ajdina pripoved jih povezuje in odpira kot pismo, ki prihaja od nekod daleč.
»Z Ajdo sva ugotovili, da je lepota prav v tem, da ustvarjava vsaka po svoje,« pravi Tara. »Kar naju druži, je občutek in potreba, da iz podob in besed izluščiva nekaj iskrenega.« Ajda dodaja, da njena zgodba ne razlaga fotografij, ampak lovi vzdušje, ki ga sprožijo. Pomembno ji je, da podoba in beseda sobivata in dihata v istem ritmu.
Telefonska govorilnica, prostor stika na daljavo, tukaj postane prostor spomina. V njej se srečajo svetloba, beseda in tišina. Obiskovalca vabita, da v tej tišini poišče svoje razglednice poletja, ki jih ne pošljemo nikomur, a jih vsi v sebi nosimo.
Črvi v trebuhu – Ajda Kalan
V govorilnici Stalnica je razstavljena instalacija Ajde Kalan z naslovom Črvi v trebuhu. Po notranjosti govorilnice se razraščajo voščeni črvi, ki utelešajo nemir, napetost in preobilje dražljajev sodobnega sveta.
»Včasih so občutki tako močni, da jih začutiš kot nekaj povsem fizičnega,« pravi umetnica. Črvi se gnetejo in mrgolijo kot misli, ki prehitro prihajajo in nikoli povsem ne utihnejo. Predstavljajo občutke črvičenja, nelagodja in vznemirjenosti. So hkrati misel in telo, nekaj kar nas duši, a nas tudi žene naprej.
Nekdanji prostor pogovora se spremeni v prostor tišine. Obiskovalec ne ve, ali se naj umakne ali približa. »Želim si, da vsak začuti tisto, kar občuti,« pravi Ajda. »Naj si ustvari svojo zgodbo o črvičkih.«
Majhni prostori, velike razdalje
Septembrski razstavi se dopolnjujeta kot dve razglednici istega sveta. V Inkubatorici se poletni spomini raztapljajo v svetlobi in miru, v Stalnici pa se iz iste tišine poraja nemir.
V obeh primerih gre za raziskovanje bližine, ki nastane, ko prisluhnemo sebi, in tiste, ki se zgodi med ljudmi, kadar besede utihnejo.
