O domu in odsotnosti – oktobrski program Govorilnic

V petek, 24. oktobra 2025, smo v sklopu programa Galerije Mladi zmaji Govorilnice v govorilnici Inkubatorica odprli razstavo Kje je hiša mojega prijatelja, ki sta jo pripravili fotografinja Karin Petrič in pesnica Batool Abu Akleen. Razstava odpira vprašanja doma, izgube in bližine ter vzpostavi dialog med podobo in besedo v intimnem prostoru nekdanje telefonske govorilnice.

V Stalnici se v tem času predstavlja delo Janeza Škrleca. Njegova slika je vključena v tekoči celoletni proces zbiranja umetniških del, ki se postopoma nalagajo v prostor in bodo ob koncu leta oblikovala skupno postavitev.

Kje je hiša mojega prijatelja? – Karin Petrič in Batool Abu Akleen

V Inkubatorici se fotografije in verzi povežejo v razstavi Kje je hiša mojega prijatelja. Delo obeh avtoric odpira pogled na dom kot prostor spomina, krhkosti in občutljive bližine. Naslov izhaja iz filma Abbasa Kiarostamija, vendar v današnjem času hitro prikliče misel na ljudi Gaze, ki so ostali brez svojih domov. Otrokovo vprašanje tako postane vprašanje, ki presega osebni okvir in zareže globlje.

Karin razmišlja o tem, kako podobe delujejo v času, ki ni več odvisen od filmskega trajanja, temveč od notranjega občutka. Zanima jo prostor med podobami, tisto, kar ni izrečeno, pa vendar oblikuje doživljanje. Pri svojem delu ne želi usmerjati ali pojasnjevati. Oblikuje atmosfero, ki gledalcu dopušča, da se v njej za trenutek ustavi.

Njen ustvarjalni proces izhaja iz intuicije. Mentalne slike, kratki zapiski in drobni impulzi iz vsakdana se sčasoma združijo v izhodišče projekta. Po intenzivnem delu na magistrskem filmu ji fotografija znova omogoča neposrednost in svobodo.

Razstava temelji na tisku na PVC folijo, ki ohranja prehodnost med zunanjostjo in notranjostjo. Svetloba, ki prehaja skozi govorilnico, čez dan spreminja podobe in ustvarja tihe poudarke. Verzi Batool Abu Akleen razstavi dodajo osebno izkušnjo življenja v okolju, kjer je dom neprestano pod vprašajem. Beseda in podoba sobivata v občutljivem ravnovesju, ki gledalca povabi v miren, a intenziven prostor.

Neportret, a to ni – Janez Škrlec

V Stalnici je razstavljeno delo Janeza Škrleca z naslovom Neportret, a to ni, nastalo leta 2023. Slika, izvedena v akrilu in suhih pastelih na foliji, ni klasičen portret. Je ostanek slikarskega procesa, iz katerega je prvotna podoba izginila, za njo pa je ostal prazen prostor. Janez se je k delu vrnil po dveh letih, ko je v tej praznini prepoznal možnost novega branja.

Izbris deluje kot osrednja gesta. Slika ne določa interpretacije, temveč odpira tiho površino, na katero se gledalec nasloni. V prostoru Stalnice deluje kot zadržan obraz, ki ne govori, temveč posluša. Njena navidezna nevtralnost poglablja odnos med prostorom in delom.

V ozadju se zazna tudi povezava s preteklo razstavo Črvi v trebuhu Ajde Kalan, ki je zasedla isti prostor. Subtilna grafična sorodnost ustvarja občutek kontinuitete, kot da Stalnica ohranja drobne odmeve svojih razstav in jih nalaga v plasten, tihi spomin prostora.

Majhni prostori, tiha vprašanja

Oktobrski razstavi oblikujeta dva različna pogleda na dom, odsotnost in bližino. Inkubatorica odpira dialog med fotografijo in poezijo. Stalnica se umakne v preprosto, skoraj izbrisano likovno gesto. Ena razstava pogleda navzven, druga navznoter. V obe je vpisana potreba po zbranem trenutku in nežni pozornosti.

Govorilnice ostajajo prostori, kjer se srečata mesto in osebni izraz. Majhni formati, počasni ritmi in bližina vsakdanjega življenja ustvarjajo pogoje, v katerih se umetniška dela naravno povezujejo z ljudmi, ki se ob njih ustavijo. Oktobra sta v tem prostoru zazvenela dva glasova, ki vsak na svoj način raziskujeta spomin, prisotnost in manko.