Dali Regent: Filozofska kavarna… Projekt, ki je cikel javno dostopnih debat na različne teme po ljubjanskih kavarnah, se vprašuje kaj je filozofija, kaj je sreča, kaj je resnično? V 2. sklopu so odprli stanovanjsko problematiko in kar Dali ugotavlja je to, d je bil projekt odmeven, da od udeležencev beležijo same opzitivne odzive, oblikovalo se je dobro vzdušje. Kar bo šlo z njo naprej v prihodnost, je zavedanje, da bo potrebno razširiti način oglaševanje, da se udeleženci ne transformirajo ve neko zaključeno družbo, saj projekt želi udejanjati odprte, javno-dostopne dogodke.
Ela Zajšek: Vitezi in vitezinje… Pilotni projekt za podporo mladim pri karierie, je primarno podprč mlade z manj priložnostmi. Kot pravi Ela, se je naučila predvsem stika in komuniciranja z mladimi in z razlčnimi osebnostmi. Ter to, da organizacija 20 ljudi ni tako lahka (10 parov mentor-mladostnik), da to pomeni zelo veliko koordinaranj in usklajevanja. Kot tudi to, da mladi imajo zelo veliko želje in motivacije, da bi nakaj naredili iz sebe, a jim včasih manjka podpora. Za naprej je Ela dobila nove sodelavce, z vsakim mladim neko zadovoljstvo in občutek nekega uspeha plus željo in motivacijo, da nadaljujemo s porjektom tudi po koncu.
Neža Ambrožič: Filozofanje… S serijo filozofskih delavnic za nefilozofe se je Neža naučila ogromno. Med drugim, da Facebook oglaševanje in realni obiske delavnic ni ena in ista stvar. Da filoofija sama po sebi ni tako zanimiva, ampak je Nežino delo, da jo naredi zanimivo. Prav tako ugotovitev, da z manjšimi skupinami dela bolje in veliko osebno spoznanje, da ni treba, da so stvari izpeljane po visokih standardih, da nekomu drugemu nekaj prinesejo.
Eva Ostanek z ekipo: Nova pomlad… Glasbeno-gledališko delo je Evi prineslo uvid v pomen ekipe sodelavcev. Kako pomembno je imeti okrog sebe ljudi, na katere se lahko zaneseš, ki jim lahko zaupaš. Projekt je pokazal tudi izjemno zanimanje mladih za soustvarjanje glasbeno-gledaliških predstav in ekipi se je pridružilo še 12 novih mladih. Kot pravi Eva: “Imam občutek, da bo naslednja predstava še boljša, še bolj kvalitetna.”
Jerica Furman: Imenitnica… Varen prostor, rezerviran za dekleta je projekt, ki naslavlja iskanje notranjih virov moči, ko gre za težje teme. Odziv na srečanja je bil velik in iz ene skupine sta nastali dve. Ki se redno tedensko srečujeta. Jerica želi septembra začeti z novim ciklom srečanje. “Kaj sem se naučila? Da sem razvjala svoje fasilitatorske sposobnosti, da sem tudi jaz doživljala transformacije pa da je to zelo hvaležna starostna skupina za delo (20-30 let). Dekleta so radovedna, prisotna in vzele so stvari, da jih vključujejo v svoje vsakdanjem življenje.” Z objave o srečanjih na Facebooku se je razširilo veliko zanimanje, ki se še vedno dogaja in dekleta zanima, če bo in kdaj bo ponovitev.
Katarina Rupar: Brlog… Z ekipo sošolcev na Pedagoški fakulteti so ugotavljali, da na faksu preživijo veliko časa za projekte, nikjer pa ni primernega prostora. Zato so se lotili vzpostavitve tovrstnega prostora v napol pozabljenem kotu faksa. Kot pravijo sami, so de veliko naučili o lesu, tudi o tem, kako se meri prostornine. Posvetovali so se z arhitektom, ampak je bilo veliko lastnega dela, veliko praktičnega znanja. “Naučili smo se tudi , koliko lahko potegnemo neka znanja iz sebe. Npr. za požarno varnost smo se povezali s študenti, ki to študirajo in smo naredili.” Dobili smo tudi dodatna sredstva s faksa in se naučili, da tudi če se veikorat jezimo na fakulteto – bistvu lahko vplivamo! Zato s projektom dajemo tudi sporočilo zanamcem – da se da narediti in to bodo naslednji študentje uporabljali naprej. Ekipa se je naučila, kako komunicirati s fakulteto in kako je to treba usklajevati … KOLIKO je to enega dela!