Ko obleka spregovori, podoba pa umolkne - Novembrski program Govorilnic

Novembrski razstavni cikel v Galeriji Mladih zmajev Govorilnice odpira dva različna pogleda na prostor, telo in vprašanje doma. V Inkubatorici se predstavi Alja Rojko z razstavo, ki oblačilo razume kot prostor bivanja in kot nosilca pomenov. V Stalnici pa Maks Jeriha prispeva jedkanico, ki v nekdanjo telefonsko govorilnico vnaša zadržan, tih komentar sodobnih družbenih napetosti. Obe postavitvi na svoj način govorita o tem, kako se posameznik znajde med svetom zunaj in svetom v sebi.

Poberi šila in kopita

Alja Rojko v Inkubatorici

Alja Rojko je avtorica, ki ustvarjanje gradi na občutku za ljudi in njihove drobne, pogosto neizrečene impulze. Zanima jo, kako se misli, občutki in vsakdanje izkušnje utelešajo v predmetih, predvsem v oblačilih. Ta razstava je njen prvi samostojni nastop. Pravi, da pride v času, ko stoji na osebni prelomnici. Ustvarjanje in razstavljanje ji pomagata razčistiti vprašanja, ki jih odpira že nekaj let: kaj jo v umetnosti najbolj zanima in katere poti bi rada razvila naprej.

Središče postavitve je obleka, nastala v študijskem procesu na Naravoslovno tehniški fakulteti pod mentorstvom profesorice Almire Sadar. Za prostor Govorilnice jo je Alja nadgradila s konjsko glavo iz papirja maše in s čevlji, ki silhueto raztegnejo v novo pripoved. Kontrast med tekstilom in skulpturalnimi elementi odpira premišljevanje o domu, o izgubi doma, o vojnah, ki ljudem vzamejo osnovni temelj bivanja, ter o hiši kot oblačilu. Obleka postane nosilec vprašanja, v kakšnih prostorih živimo in kaj od njih pričakujemo.

Alja obiskovalca vedno najprej povabi k lastni interpretaciji. Delo ne zapira pomena. Če v gledalcu sproži misel ali občutek, je to zanjo bistvo. K ustvarjanju pristopa iz notranjih odzivov. Ko jo študijski projekti vodijo skozi strukturiran proces, posluša, kaj delo potrebuje. Ko se prostor malo sprosti, pa se prepusti intuiciji in toku, ki jo pelje naprej.

Fragment nemira

Maks Jeriha v Stalnici

V Stalnici je novembra postavljeno delo Maksa Jerihe. Jedkanica Brez naslova izhaja iz motiva protesta, vendar ne zavzame jasnega stališča. Avtorja zanima, kako se množica in posameznik prepletata v prostoru, kjer se osebni in družbeni impulzi zlijejo v en sam razpoloženjski naboj. Podoba ostaja fragment. Ne predstavlja konkretnega dogodka, temveč atmosfero. Tisti občutek negotovosti, ki pogosto spremlja sodobna kolektivna gibanja.

Maks jedkanico v prostor nekdanje telefonske govorilnice umešča tako, da jo gledalec uzre skoraj kot mimoidočo misel. Kot spomin, ki se za hip zalesketa med stekli. Stalnica se iz intimnega prostora za pogovor preoblikuje v prostor tihega opazovanja. Delo ne govori na glas in ne daje dokončnih odgovorov. Zadržano sprašuje, kako se posameznik znajde v prostoru protesta, kjer je meja med osebnim in družbenim pogosto zabrisana.

S tem delo nadaljuje širši koncept Govorilnic. V Stalnici se skozi leto nalagajo različne izjave in občutja. Vsaka postavitev pusti sled, ki jo naslednja po svoje nadgradi. Tako nastaja plastenje, ki prostor spreminja počasi, a občutno.

Prostor, ki povezuje

November prinaša dve občutljivo zasnovani postavitvi. V Inkubatorici Alja Rojko odpira vprašanja doma, telesa in pripadanja. V Stalnici Maks Jeriha preizprašuje občutek nemira in prostor, ki ga ta ustvarja. V obeh govorilnicah umetnost deluje tiho, vendar neposredno. Gledalcu ponudi trenutek, ki ga povabi k ustavitvi in premisleku.