Dve zgodbi o otroštvu – julijski program Galerije Mladi zmaji Govorilnice

V četrtek 31. julija 2025 se je v govorilnici Inkubatorica na ljubljanski Špici odprla razstava ilustratorke Zale Hriberšek Kdaj si se nazadnje igral? Nekdanja telefonska govorilnica se je za mesec dni spremenila v prostor nostalgije in pop kulture. V njem se ikonične igrače, plišasti medvedki, bleščeči detajli in simboli otroštva prepletajo z vprašanjem iz naslova.

Zala je oblikovalka vizualnih komunikacij in študentka ilustracije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Ko se opiše, besedo umetnica jemlje previdno. Najraje se predstavi kot oblikovalka vizualnih komunikacij, saj ta oznaka najbolje zajame njeno zanimanje za ilustracijo, grafično oblikovanje in eksperimentiranje z različnimi tehnikami. V zadnjem času jo privlačijo teme nostalgije, pop kulture in hiperženstvenosti, vse tisto, kar je malo kič, malo ranljivo in polno simbolov.

Razstava črpa motive iz kolektivnega spomina njene generacije, iz predmetov in podob, ki so nekoč pomenili vse, danes pa lahko delujejo kot podobe iz nekoliko izkrivljene preteklosti. Zala opisuje, da so spomini, ki jih razstava obuja, občutek in ne dokument. Malo popačen, malo preglasen, malo tiho srhljiv. Z njo raziskuje prostor med otroško magijo in odraslim razumevanjem, kjer nič ni čisto tako, kot se spomnimo.

Vsa dela so nastala digitalno, kar ji je omogočilo hitro eksperimentiranje, plastenje idej in intuitivno ustvarjanje brez vnaprej določenih skic. Najbolj si želi, da gledalec nekaj začuti, karkoli. Vsak odziv šteje, od navdušenja nad estetiko do vprašanja »a to naj bi bila umetnost?«.

Hočem biti otrok – Leo Samsa

V govorilnici Stalnica je hkrati na ogled skulptura Hočem biti otrok avtorja Lea Samse. Kip iz epoksija, lesa in železa prikazuje otroka, ki se z rokami trdno drži za gugalnico in gleda navzgor. Gugalnica visi iz stropa, otrokove roke so napete, noge pa ne dosežejo tal. Kot bi ujel trenutek med gibanjem in mirovanjem, med otroško brezskrbnostjo in vstopom v svet odraslih.

Leo pojasnjuje, da je želel ujeti hip, ko otrok, pogosto viden kot božansko bitje, ki se še upira pritiskom zemeljskega in minljivega, počasi v nas izginja. Pri kipu je bila zanj ključna modelacija v glini, kjer se je prvič spopadel z izzivom ujeti telo v položaju visenja. Delo je osebno, vendar dopušča prostor gledalčevi interpretaciji. Ljudje smo si ne glede na razlike podobni in umetnost se po njegovem mnenju kanalizira preko skupnih točk, ki nas povezujejo.

Skulptura nagovarja k razmisleku o tem, kako dolgo otrok v nas vztraja, preden ga preglasijo materialni pritiski in skrbi odraslega sveta. Odpira tudi družbeno vprašanje o tem, koliko otroštva imajo otroci danes, preden ga nadomestijo zasloni in digitalne navade.