Domov | Aktualno | Deset obrazov mladih zmajev

Deset obrazov mladih zmajev

Pred desetimi leti so v Ljubljani zaživeli Mladi zmaji. Bitja velikega srca, ki s svojo energijo že vse od takrat mladim nudijo prostor in vsebine za aktivno preživljanje prostega časa, varnost, oporo in podporo pri soočanju z izzivi odraščanja ter jim tako omogočajo, da se razvijajo v odgovorne, pogumne in odrasle Zmajevske bojevnike in bojevnice. Vsak_a od njih je ustvaril_a in še vedno ustvarja svojo edinstveno zgodbo, ki jo tke v mozaik sobivanja v mestu.

Razstava predstavlja deset zgodb in portretov desetih Zmajevskih bojevnikov in bojevnic. Predstavlja deset perspektiv, doživljanj in izkušenj, ki jih mladi_e obiskovalci_ke, prostovoljci_ke in ostali bojevniki_ce delijo s četrtnimi mladinskimi centri in Mladimi zmaji. Zahvala njim. In pogum vsem za naprej.

AVTOR FOTOGRAFIJ: Tone Poljanec / AVTOR IN UREDNIK INTERVJUJEV: Samo Petančič

Hodimo na morje. To je zelo pomembna stvar.

Tu mi je fino, ker so tu koordinatorji. Če gre kaj narobe, to skupaj rešujemo. Če se kdo skrega, se najprej pogovorijo z enim, nato z drugim, potem pa se še skupaj. Če pride pa prav do prepira, se morajo pa priti starši pogovorit. Če tega ne bi bilo in bi se skregal kdo mlajši, bi se kar tepli naprej. V petih letih, kar sem tu, so se zamenjali štirje koordinatorji. Na vsakega novega drugače gledaš. Karakterji so drugačni, ampak se pač poskušajo prilagodit. Mi opazimo predvsem, kako se koordinatorji počutijo, ko pridejo. Eni samo sedijo in čakajo, eni se pridejo predstavit, eni pa pridejo do tebe in rečejo na primer »živjo, jaz sem Mitja«. Koordinatorje smo tudi skupaj izbirali. Prišli so sem in so imel testni dan. Hodimo na počitnice, na športne dneve, v Terme Čatež, v kakšne tabore, na morje. To je zelo pomembna stvar. Bila sem na veliko taborih in je bilo ful kul. Tudi za varnost je dobro poskrbljeno. Moje sošolke recimo kričijo že, če v razred prileti čebela. Na izletih pa te stvari uredijo. / MARIJA, obiskovalka, 13 let

Tu je veliko dobrih ljudi.

Tu sem dobila ful veliko novih prijateljev. Tudi svojo najboljšo prijateljico sem spoznala tu. Karkoli sem rabila, so mi pomagali. Jaz res ne maram biti na telefonu in na računalniku. Tu pa je veliko druženja in družabnih iger. Tu je veliko dobrih ljudi, takih kot sem jaz, takih ki niso ful nesramni, ker ne maram nesramnosti na sploh. Take ljudi se res težko najde, tu pa sem našla to prijateljico in sva se zelo dobro ujeli. Mladinc mi je kot društvo, kjer je veliko toliko starih kot jaz, ves čas se družimo, igramo igre in veliko ustvarjamo. Mene pritegnejo predvsem prijatelji in družabne igre. S prijatelji iz mladinca se ne družimo samo tu, ampak smo skupaj tudi zunaj in smo se zelo dobro ujeli. Pri družabnih igrah me pritegne, ker se ljudje pogovarjamo med sabo, ker se družimo, da nismo vsi za telefoni in za računalniki. To mene pritegne, ne ustreza mi elektronika, jaz rabim stik z očmi, s človekom, ne rabim telefona. Ful mi je všeč tudi, da imamo učno pomoč. / NATALIJA, obiskovalka, 11 let

Nikoli nisem čutil »o hudirja, spet moram v mladinca«.

To je večinoma ženski kolektiv in kot moškega te mladi vidijo kot rivala in iščejo meje in se »zaletavajo« vate. Na začetku sem imel s tem veliko težav, nisem vedel zakaj. Vdirali so mi v pisarno, kaj so mi skrili. Nič hudobnega, ampak kot zezanje, tudi potencialen povod za nasilje. En čas sem imel s tem težave, potem pa smo našli temi, o katerih morda mlajši fantje težje debatirajo z ženskami – spolnost in alkohol. Na to temo smo enkrat prišli, ko so bili v moji pisarni in je ful steklo. Povedal sem jim, kaj sem jaz delal, ko sem jih imel 14, kaj počnem in kaj se mi zdi smiselno zdaj in takrat smo se res povezali. Druga stvar, ki zelo vpliva na odnose, pa je tudi konsistentnost in da si večkrat in ves čas v mladincu. Rabijo čas, da navežejo odnos. Sicer pa mi je ogromno pomenilo, da sem tu vedno imel podporo, nasvet, povratno informacijo od koordinatorjev. Prav zaradi tega mi nikoli ni bilo težko. Nikoli nisem čutil »o hudirja, spet moram v mladinca«. Vedno mi je bila ta praksa prijeten izziv. / NEJC, prostovoljec in mladinski voditelj, 23 let

Pomagaš, kolikor lahko.

Ko si majhen, delaš razne neumnosti. Nonstop. Ali se skregaš ali koga zezaš. Ko odrasteš pa poskušaš pomagat. Pomagaš koordinatorjem, pri projektih, poskušaš mirit mlajše. Današnji tamali edino odgovarjajo precej več, kot sem jaz. Ko sem bil v sedmem razredu, sem enkrat brcnil žogo v svetilko in jo razbil. Bil sem jezen, povedal sem koordinatorki. Ko sem razbil luč, sem pomislil, starše bodo klicali, zdaj bo problem. Na koncu je vse steklo brez problema. Potem sem se tudi opravičil. Karkoli naredijo današnji mladi, trdijo, da niso oni krivi. Nedavno so enega zaprli v stranišče in ga niso spustili ven. Potem smo se kregali, kdo je bil. Vse smo za pet minut poslali pred mladinca, da so se ohladili. Kot bi rekel, »malo imajo preveč poguma«. Sčasoma vidiš, da ti ni vseeno, če začne štiri ali pet malih, starih 13, 14 let zezati koordinatorja. Ne moreš hecati glavnega tu. Ker on dela tu. Potem pomagaš, kolikor lahko. / EMEL, obiskovalec, 19 let

Sprejela sem, da je v redu, kakšna sem.

Inštruirala sem fanta in je imel za popraviti dva, tri predmete. Inštrukcije sem prevzela, ker se mi je smilil in sem rekla, mu bom pomagala, ker me potrebuje. Zadeva je eskalirala do te mere, da me je redno klical, ko me je namesto njega začela klicati njegova mama, sem dojela, da to ni moj cvek in da on ni moj otrok. Da mora sam popraviti ta cvek. Tu sem se naučila, kako se postavlja meje. Naj se to sliši še tako banalno, meni je veliko pomenilo, ker me je to zelo bremenilo. Še posebej sta mi pomagala koordinatorja. Med delom sem sprejela, da je v redu, da sem, kakršna sem – z vsemi napakami. Še posebej so mi pri tem pomagali koordinatorji. Vidiš, da včasih tudi nekdo z veliko izkušnjami ne ravna prav, se opraviči, popravi napako. To je velika stvar, ki sem jo odnesla za življenje. Zaradi obiskovalcev mladinca sem morala razčistiti pomembne stvari pri sebi. Ker prav iščejo, katera vprašanja te bodo spravila v zadrego. Največ je vprašanj o seksualnosti in spolni usmerjenosti. Pa tudi postaviti se zase. Da vem, da tudi če nisem koordinatorka, ampak samo prostovoljka, sem tu odgovorna za prostor in dobro počutje mladostnikov. Ko sem tu, sem nekako v vlogi »šerifa«. / KATJA, vodja projekta Basement, 26 let

Volkovi.

Zaloga, kjer sem bila prostovoljka, sem se kar izogibala, saj sem vedela, da so tam sami fantje. Kot praktikantka sem hotela za Bežigrad. Tam so rekli, da imajo vse polno in da naj razmislim, če bi šla kam drugam. Rekla sem, bom pa šla v Zalog, čeprav z grenkim priokusom. Bala sem se, da bom delala s samimi fanti, da bodo oni kot eni volkovi, da me bodo grizli in me pojedli, ko bom kot 22-letno dekle prišla mednje. Na začetku so deževale seksualne opazke, pobegnili so, niso pospravljali za sabo, morala sem jih lovit. Enkrat so mi pred vhodom razbili lubenico. Potem pa se je to spremenilo. Začeli so hoditi do mene. Včasih so kaj rabili, pogosto so mi zaupali kakšno stvar. Tako se je gradil ta odnos. Najpomembneje mi je, da začutijo, ko sem potrta in me iskreno vprašajo, kako sem. To pa mi je »vau«. Spoštujejo to, da sem človek. Da imam lahko slab dan. Pa včeraj mi je eden prinesel čokoladko. Take male stvari. Glavna stvar, ki sem jo odnesla iz mladinca je, da naj mi prvi vtis vsega ne pokvari. / TJAŠA, prostovoljka in mladinska voditeljica, 26 let

Ljudje, ki prisluhnejo.

Mladinc mi je bil najprej neznan plac, moja sestra je tam enkrat imela rojstni dan. Najprej mi ni bilo okej, ker so bili tam samo bolj odrasli, čez čas pa, ko sem se bolj spoznala z ljudmi, ki so bili prijazni in so mi bili všeč, pa sem začela hoditi skoraj vsak dan med počitnicami. Nekoč je moj kolega rekel, da mu je to drugi dom in sem pomislila, da je to res moj drugi dom, ker lahko tu povem svoje probleme. V mladincu so mi tudi že pomagali. Fino mi je, ker se lahko družimo,ker sicer ne vem, kaj bi počeli. Všeč so mi prostovoljci, ker se nanje navežem in ko zvem, da čez čas gredo, je žalostno. Je to včasih težko. Všeč mi je, da ljudje pokažejo, da jim ni vseeno, da se bodo usedli s tabo, pa se bodo pogovorili, če te bodo vprašali, kako si, pa boš rekel »mah«, te ne bodo pustili pri miru, ampak te bodo spraševali, dokler ne bodo izvedeli tistega bistva in dokler se ne boš bolje počutil. Nekaj časa sem eno stvar v sebi močno držala in potem, ko mi je ena, ki dela v mladincu, ponudila pomoč in sem se ji odprla in je bilo s tem ful boljše čez čas in me ni več toliko mučilo. / LAURA, obiskovalka in prostovoljka, 16 let

Mladinc mi je pomemben, ker ne vem, kje bi bil popoldne.

Mama ima službo, sam pa ne morem po šoli domov, ker me avtobus ne pripelje do doma, preveč je hoje. Potem bi se moral voziti še nazaj na trening košarke, zato sem v ČMC-ju. Tam sem začel spoznavat nove prijatelje, tudi take, ki niso iz moje šole. Tam je tudi mala telovadnica, kjer igramo nogomet in pingpong. Mladinc mi je pomemben, ker ne vem, kje bi bil popoldne. Knjižnica se zapre ob pol štirih in mladinc je edini prostor, kamor lahko grem in to mi je všeč. Tja ne hodim samo zato, ker bi tja lahko popoldne edino hodil. Zelo všeč so mi delavnice, pa tudi mentorji, animatorji. So prijazni, ti pomagajo, tudi z domačo nalogo. Če ne razumeš, ti dajo učno pomoč. Najbolj mi je bila super delavnica, na kateri smo ustvarili spletni radio. Fino mi je bilo, kako resno so to vzeli, ker je trajala celo leto. Na njej sem sodeloval tričetrt leta, do maja. Na koncu smo naredili internetni radio s spletno stranjo. Če si šel tja, si nas lahko poslušal, čeprav mene ravno ne, ker sem bil tehnik. / MATIC, obiskovalec, 11 let

Zdaj, ko imam službo, pogrešam čamac.

V Čamcu sem spoznala dosti prijateljev. Tu mi je ko drugi dom. Enkrat smo imeli delavnico na temo mobinga na delovnem mestu. To se je dogajalo tudi meni, dogaja se v šolah in na fakultetah. Mobing je tudi med otroci. Predaval nam je psiholog, izvedela sem zelo veliko zanimivega. Tam sem podelila tudi svojo izkušnjo, ko sem bila žrtev mobinga. Ker sem zdaj dobila delo, hodim v Čamac redkeje in opažam, da ga pogrešam. Pogrešam vzdušje. Tu sem svobodna. Pogrešam tudi koordinatorja Mareta in Doris, ki nam veliko pomagata, pa naj bo to z nasveti ali pa s kakšno dobro debato. Zelo mi je všeč, da se v mladinskem centru lahko družimo tudi prebivalci nekdanje Jugoslavije. Da tu ni važno, kakšnega porekla, barve kože si. Mislim, da je to zelo dobra štartna točka za mlade v življenju. Da smo vsi ljudje, da smo vsi dobrodošli. Najbolj se me je dotaknilo, ko me je Doris vprašala, če bi šla na vikend izobraževanje za prostovoljce. / MILI, prostovoljka, 29 let

Sem pridem, ko se dolgočasim.

Meni so vsi ful v redu, ker je danes ful popularno bit levičar, liberalec, jaz sem pa bolj desen in konservativen, pa nihče ni bil zaradi tega drugačen do mene. Sem pa bil v mladinskem centru v Zagorju, kjer je bilo vse polepljeno z antifa nalepkami. Če bi jaz vstopil tja in rekel, da sem desničar, bi me avtomatično izgnali. Sem pridem, ko se dolgočasim. Tudi večina prostovoljcev je v redu. Z njimi se lahko človeško pogovarjam. Ne pa »Kako je bil tvoj dan?« »V redu.« »Super.« »Adijo.« Fajn mi je tu atmosfera. Zadošča mi, da nisem sam, da so v moji okolici ljudje, ki jih poznam. Gledam, kaj delajo, pa mi ni treba sodelovat, kar je res fino. Rekel bi še, da se moramo včasih ob petkih zdeti ful debilni. Če nas kdo od zunaj gleda, verjetno izgledamo kot popolni defekti. Eni se lovijo, eni se derejo. Večkrat sem vzel lopatko za torte in s tem lovil drugega fanta. Sabljali smo se z vilicami. To je moralo izgledati res retardirano. Pa vedno v petek zvečer. / MARCEL, obiskovalec, 17 let

Datum
Petek, 27. 10. 2017
Avtor
Maja Majcen
Oznake
#mzšiška, #mzzalog, #zmajevskabaza, #mzbežigrad, #mzčrnuče, #uličnizmaji

Preberi več >

februar

marec

april