Kdo so mladi, ki soustvarjajo življenje v Ljubljani? Spoznajte Tajo, Emo, Jakoba z ekipo ter njihove fantastične projekte

Taja Regent Veras: Hype up Slovenia / vpeljava nove Krump subkulture

“Projekt Hype up Slovenija je uspešno potekal. Moj projekt je bil v polnem pogonu in že pripravljen za še večje podvige, ki pa so za nekaj časa zamrznili zaradi korona virusa, ki nam je zelo omejil delo. S tem se spopadla tako, da sem organizirala online tečaje.”

“Uvedla sem redne treninge krumpa, ki potekajo vsak petek. Dvorana je vsak teden polna, saj je v skupini trenutno že 12 ljudi, ki redno obiskujejo in približno 5, ki se nam pridružijo vsake toliko časa. Do sedaj sem organizirala tudi trening z učiteljem iz Hrvaške, ki se ga je udeležilo kar 23 ljudi. Sama pa tudi redno promoviram svoj projekt prek socialnih omrežij. V februarju so me tudi povabili, da sem učila in nato predavala o Krumpu na projektu Next generation workshops. Vrhunec pa je bila tudi delavnica, ki jo je izvedel Rowdy Eyez, večkratni svetovni prvak v krumpu.”

“Vse skupaj mi je bil zelo velik izziv, saj je bilo zame prvič, da sem vodila tako stvar sama, ampak sem se zato veliko naučila. Pri organizaciji, kontaktiranju ljudi in na splošno sodelovanju z drugimi ter vsemi financami mi je pomagal moj mentor Nejc Osovnikar, ki me je naučil kako delovati profesionalno v vseh teh situacijah.”

“V projektu ne bi nič naredila drugač, ampak mu bom vse kar mu manjka, še dodala.”

“Na porazih se učimo zmagovati!” je trenutno citat, ki bi dobro opisal mojo situacijo, saj sem premagala tudi to, da moramo osati doma in s tem dobila super idejo za nadaljevanje projekta – preko spleta in tako resnično zmagala.”

Ema Otavnik: Agrodivizija / skupnostna njiva

“Naš projekt je bil v svoji najbolj cvetoči fazi poleti. Kot vsak vrtnar dobro ve, so ravno poletni meseci najbolj nagrajujoči, ko je v obliki plodov poplačano vso delo. Prav tako smo nove člane pridobivali tedensko, naša skupnost pa je postajala velika in vsak dan boljša v soorganizaciji in skupnem delu. Na njivo smo hodili vsaj 2x tedensko, kjer smo se družili, skrbeli za zelenjavo, sadili in sejali še zadnje pridelke, v katerih bomo uživali jeseni in se učili o lastnostih posameznih vrtnin.”

“Ključni mejnik letos je bila zagotova epidemija COVID-19. Čeprav je sprava izgledalo, da projekt ne bomo zmogli odpeljat tja, kamor smo ga želeli, je prav epidemija poskrbela za to, da je naša prepoznavnost močno narasla. Zaradi zaprtja meja, prekinjene dobave osnovnih življenjskih dobrin in izpraznjenih trgovinskih polic, se je v ljudeh prvič po dolgem času vzbudil občutek, da hrana ni samoumevna in kako pomembno je poskrbeti za visoko raven samooskrbnosti v državi. V roku meseca dni smo pridobili vsaj 20 novih članov, ki so še danes z nami in uživajo v neomejeni brezplačni ekološki zelenjavi. Največji mejnik pa je zagotovo prijava na Mestni inkubator in Evropski solidarnostni projekt, saj je prav prejeta finančna podpora naš projekt katapultirala naprej in preko nakupa orodja, raznolikosti semen in sadik omogočila, da se skupnost razširi in zares zaživi.”

“Projekt nas je med drugim naučil, kako enostavno in pomebno je poskrbeti za lastno pridelavo zelenjave. Slovenija se namreč nahaja v popolnem podnebju za pridelavo skoraj vse zelenjave, ki jo najdemo v trgovini in sicer po večini pripotuje iz Španije, Nizozemske in Italije. Tako imamo visoke zmožnosti za samooskrbo, katere pa ne izkoriščamo. Naši kmetje zelenjavo mečejo stran, saj je poceni zelenjava iz tujine enostavno povozila z zdravo konkurenco slovenskih kmetov. Ko pa se ljudje združimo na kosu zemlje in se lotimo skupne pridelave ugotovimo, kako majhen vložek dela na posameznika je potreben, da vsi uživamo v neomejenih količinah zelenjave, katere ogljični odtis je mnogo nižji, zelenjava pa je nezastrupljena, zaradi svežine vsebuje občutno več vitaminov in je celo neprimerljivo boljšega okusa. Tudi to da je zaradi uporabe pesticidov in umetnih gnojil v zadnjih 30ih letih populacija ptic, žuželk in ključnih opraševalcev strmo upadla, prst pa je degradirana do ravni kjer znanstveniki ocenjujejo, da bo primerna za obdelavo le še okoli 40 let. Poleg tega novo pridobljenega globokega razumevanja naravnega ravnovesja, smo pridobili tudi ogromno uporabnega znanja o pridelovanju zelenjave, zelišč in jagodičevja, pridelavi komposta, organizmih v prsti in okolici, užitnih plevelov, naravni gradnji iz lesa, skladiščenju zelenjave ter izdelavi ozimnice.”

“Naš letošnji cilj je bil zagotovo okrepiti skupnost in jo še bolj povezati. Če bi nam epidemija to bolj dovoljevala, bi zagotovo organizirali več skupinskih dogodkov, piknikov, se udeleževali še drugih skupinskih aktivnosti, kjer bi se spoznali bolj osebno. Prav prijateljstvo med udeleženci je ključ do uspeha, saj je uspeh projekta odvisen od števila rok, število rok pa je višje, tesneje se stkejo vezi in prijateljstva.”

“To plant a garden is to believe in tomorrow. – Audrey Hepburn”

Jakob Puh z ekipo: MOJ DolgČAS / sklop raziskovalnih delavnic o duševnem zdravju in psihološkem delovanju posameznika

Jakob Puh, Tina Durč in Rebeka Kovačec, so skupaj ustvarili sklop delavnic, kjer se je psihologija povezovala z likovnostjo.

“Za namene promocije naših delavnic smo ustvarili Facebook stran MOJdolgČAS, kjer ustvarjamo dogodke in sproti obveščamo o naših dejavnostih.”

“Uvodna delavnica je bila v mladinskem centru Mladi zmaji Bežigrad, z naslovom Kaj mi pomeni duševno zdravje?, kjer smo izdelovali beležke z unikatnimi platnicami iz kolaža. Na naslednji delavnici smo odkrivali naše prednosti in moči ter kako nam lahko pomagajo pri tem, da najdemo najboljšo zaposlitev zase. Sledila je Tržnica nevsakdanjih poklicev, kjer so mladi mladim pripovedovali o svoji poklicni poti (modni oblikovalec, fotograf, pridelovalec zelenjave, analitik v podjetju, profesionalni igralec videoiger). Skupaj je bilo 9 delavnic in veseli smo, da nam je uspelo izvesti vse.”

“Vabili smo mladostnike, študente, mlade odrasle, da se nam pridružijo pri ustvarjalnih delavnicah, ki so zajemale različne psihološke vsebine, o katerih je tekla beseda in risal čopič. Udeleženci so na delavnicah imeli priložnost spoznavati sebe, prisluhniti drugim ali pa le sodelovati s svojo prisotnostjo. Vsaka psihološka tema je bila zastopana z drugačno likovno tehniko, katere se načeloma nismo učili pri pouku likovne vzgoje, zato je bilo zanimivo in hkrati sproščujoče. Izdelek, ki je nastal tekom ustvarjanja na delavnici, so si vsi udeleženci lahko odnesli s seboj domov.”

“Pomembni mejniki so bili vsi predhodni obiski mladinskih centrov (Črnuče in Bežigrad); ki so nam pomagali pri oblikovanju končnega dela delavnic. V vsakem od mladinskih centrov smo pred začetkom izvajanja delavnic preživeli tudi nekaj časa, da smo se spoznali z delovanjem centra in mladostniki, ki ga obiskujejo ter lahko ustrezno presodili relevantnost naših delavnic.”

“Od začetka do konca lahko rečemo, da smo se veliko naučili. Že na samih pripravljalnih delavnicah s Tadejo, Kajo in Sonjo smo dobili veliko uporabnih nasvetov in napotkov, kako se lotiti projekta, na kaj vse moraš biti pozoren, … Spoznali smo tudi druge ideje, ki so nas dodatno opogumile in opolnomočile za delo in priprave. Veliko smo se družili in razmišljali o izvedbi projekta ter med tem namislili tudi kake druge življenjsko pomembne stvari. Naučili smo se, da ne smeš biti preveč razočaran, če udeležba ni taka, kot bi si jo sam želel, saj je z vsakim novim projektom in novim dogodkom več ljudi. Postali smo tudi bolj vključeni v življenje Ljubljane in dobili vpogled v življenja mladostnikov v tem mestu. “

“Drugače bi naredili to, da bi morda bolj natančno definirali našo ciljno skupino (starostno), morda bi izključili delavnice vezana na karierno svetovanje (čeprav so se tudi te izkazale kot dobre). Dogodek bi še bolj promovirali, se bolj aktivno povezali s srednjimi šolami, fakultetami…”

“Naš citat je: Drevo ostane za jutri, za drugo leto in desetletje, za veliko let in morda za celo stoletje.”

 Avtorica vseh fotografij je Rebeka Kovačec